Henrik Riko Zupan je desetletni fant. Napisal je knjigo, ki jo bodo lahko prebrali tudi dislektiki, tisti, ki je zaradi posebnega načina odzivanja in delovanja živčnega sistema sicer ne bi mogli. Da je Rikova zamisel res vrhunska, je potrdil minister za šolstvo in šport Igor Lukšič na odmevnem sprejemu.

O disleksiji smo že pisali, saj ji zadnje čase znanost namenja veliko pozornosti. Nekatera strokovna literatura omenja, da je dislektikov do 30 odstotkov vseh ljudi. Pri njih so izrazitejše sposobnosti desne možganske hemisfere, kar med drugim pomeni, da so ustvarjalnejši, da imajo bujnejšo domišljijo, sposobnost umetniškega izražanja, nenavadne zamisli … Ni pa nujno, da so vsi dislektiki nadarjeni umetniki. Disleksija postaja tudi nekakšna modna muha in ena najpogostejših diagnoz učencev, ki se pri učenju znajdejo v stiski.
Henrik Riko Zupan je fant, ki ima srečo. Ker ima ob sebi ljudi, ki so prepoznali razloge za njegovo počasnejše branje. Ampak potrebno je bilo in je še veliko truda, s katerim premagujejo težave. Za njimi je kar dramatična pot, ki sta nam jo zaupala Riko in njegova mamica Mira, očka Beno pa je predlagal, da bi tale članek imel pravi učinek, če bi bil natisnjen na bež podlagi, z večjim razmakom med vrsticami, da bi ga res lahko prebrali tisti, ki jim je namenjen, dislektiki.

Hodiš v peti razred OŠ Ribno. Kako dolgo se že zavedaš, da težje bereš in da ti gre lažje, če imaš pred sabo prilagojeno besedilo, se pravi na papirju, ki se ne sveti, po možnosti barvnem, večje črke?
Nisem vedel, da ne znam brati, do začetka 3. razreda, mamica je pa vedela.  Nisem mogel razumeti, zakaj ne znam in ne morem brati, kljub temu da sem se zelo trudil, toda bilo je vse zaman.
Ali v šoli dela s tabo kakšna posebej usposobljena učiteljica, morda specialna pedagoginja?
Novembra, v 3. razredu, sem dobil dodatno pomoč, trikrat na teden v šoli, vendar še vedno nisem znal prebrati niti ata niti mama. Februarja smo naredili plan z učitelji, 20 minut branja vsak dan, 7 dni na teden in doslej sem prebral 80 otroških knjig in mamica je vse besede v knjigah razčlenila na zloge. Sedaj, v 5. razredu, ko imam prilagojeno besedilo, preberem že sam in razumem. Z mano dela specialna pedagoginja Mina Kunstelj, s katero se super razumem.

Kako pa na tvojo »posebnost« gledajo sošolci? Te zafrkavajo, če počasneje bereš, če malo grše pišeš? Si jim povedal, kaj je to disleksija?
Mojim sošolcem sem povedal vse o disleksiji in mi pomagajo po svojih močeh in zdaj nimam nobenih problemov. V drugem razredu se mi je nekaj sošolcev smejalo, ker še niso vedeli, v čem je težava.
Napisal si knjižico, za katero tebi in tvojemu prijatelju Jadranu Hohnjecu, ki jo je  ilustriral, čestitamo. Je  bila zamisel o knjigi tvoja ali mamina?
Zamisel je bila moja, knjigo sem napisal že v tretjem razredu, sedaj jo prebiram in se smejem svoji pisavi in napakam. Naslov knjige je BOJ, ta knjiga so listki, zapiski ...

Več v jani št. 2,11.1.2011