Kdo ne pozna telesnih občutkov, ki jih prinaša zaljubljenost? Potne dlani, tresoči se glas, zardela lica in metuljčki v trebuhu. Počutimo se, pa vedemo tudi, kot bi jemali kakšno drogo. Resne raziskave kažejo, da smo res polni droge. Le da je ne kupimo na kakšnem cestnem vogalu ali v diskoteki, ampak nam jo zakuha kar lastno telo. Kemija med nami torej ni le prazna fraza, ampak pravo znanstveno dejstvo. 

 

 

Raziskovalci vedo o tej kemiji iz dneva v dan več in še vedno odkrivajo nova dejstva. Ena najbolj poznanih strokovnjakinj za kemično magijo ljubezni je antropologinja Helen Fisher z Rutgers University, ki na oglasne table že leta lepi listke z napisi kot – Ste noro zaljubljeni? Priključite se moji novi raziskavi! Helen deli ljubezen v grobem na tri stadije in pravi, da v vsakem od njih med nami deluje druga kemija. Najprej pride poželenje, zaradi katerega nas vleče drugega k drugemu, romantična privlačnost nam da motivacijo, da se posvečamo drug drugemu, navezanost pa nam omogoči, da toleriramo tudi moteče lastnosti partnerja in se odločimo za podmladek.

Poželenje
Poželenje je prvo, kar začutimo ob privlačnem primerku nasprotnega – ali pa tudi ne – spola. To je tisti motiv, ki privleče naše oči in misli, srce takrat še nima nič zraven. Helen Fisher meni, da je moški organizem bolj nagnjen k sproščanju snovi, potrebnih za razvoj te faze, kot ženski. Liberalnost ali zadržanost pri seksualnosti tako naj ne bi bila predvsem kulturnega izvora. V tej fazi se v našem telesu pretaka še posebej veliko testosterona in estrogena, ki se mu pridružujejo še dopamin (t. i. kemikalija sreče, saj povzroča občutek blaženosti), norepinefrin (sorodnik adrenalina) in feniletilamin. Zmešani skupaj povzročijo tako znane posledice – vzhičenost, intenzivne občutke, nespečnost, hrepenenje, zmanjšan apetit in skorajda obsedenost z oboževano osebo.
Še posebej zanimivo je odkritje, da v tej fazi sodeluje tudi molekula, ki skrbi za rast možganov. Ta faza traja praviloma nekaj tednov ali mesecev. Ni pa treba za njo pretirano žalovati, saj smo v tej fazi pravzaprav hendikepirani in veliko težje počnemo karkoli drugega, kot norimo okoli predmeta našega poželenja. Pravzaprav bi naše telo na dolgi rok zelo težko preneslo toliko razburjenja brez posledic.
Romantična privlačnost
To je faza, ko s spoznavanjem partnerja privlačnost postane osebnejša, bolj napolnjena z lastnostmi in vsem tistim, kar najdemo za privlačnim prvim vtisom. Zaželimo si ekskluzivne zveze, ki je ne motijo tretje osebe. V našem telesu se v tem času prelivajo večje količine feromonov, dopamina, norepinefrina in serotonina, ki je zelo podoben amfitaminom, tako priljubljenim drogam mlade generacije. Raziskave so pokazale, da ta faza traja med letom in pol in tremi leti. Ali se bo prevesila v zadnjo fazo, ki jo mnogi pojmujejo kot pravo ljubezen – v nasprotju z zaljubljenostjo –, je odvisno od veliko stvari. Pri tem nikakor nismo sužnji kemije. Nasprotno, na večino stvari lahko vplivamo in z njimi pravzaprav sprožimo kemične reakcije, ki nas povežejo na dolgi rok.
Navezanost
Poželenje in romantična privlačnost sta minljivi, nikakor ju ne bomo mogli obdržati. Vsaj ne tako, da bi ju čutili 24 ur na dan sedem dni v tednu. Prerasli bosta v prijateljstvo, skupna zanimanja in načrte, povezanost v otrocih in lastnini ter dolgih letih skupnih trenutkov. Tej fazi, ki lahko traja desetletja, vladata vazopresin in oksitocin, kemikaliji prave ljubezni.

Slepi od ljubezni
Ta izraz še zdaleč ni samo metafora. Raziskovalci z londonske univerze so ugotovili, da imajo sveže zaljubljeni ljudje manj serotonina in da jim nevronske povezave v možganih, ki so odgovorne za ocenjevanje ljudi, delujejo veliko slabše. Zato strmimo v svoje idole kot teleta v nova vrata in jih vidimo kot idealne, če že ne kot polbogove. V tej fazi ne pomagajo nobena opozorila prijateljev ali staršev, saj smo nesposobni videti napake in pomanjkljivosti pri ljubljeni osebi.

Ljubezenski odvisniki
Nekateri posamezniki so dobesedno odvisni od vzhičenosti, ki jo prinaša sveža zaljubljenost. Nujno potrebujejo »zadetost« od dopamina, norepinefrina in feniletilamina, ki je tako podobna občutku, kot če bi vzel npr. ekstazi. Ker pa telo sčasoma razvije toleranco do teh snovi, odvisniki potrebujejo čedalje več vzburjenja, da so zadovoljni. Ne vzdržijo v nobenem odnosu, ampak iščejo vedno nove romantične izzive in vedno nove ljudi, ob katerih čutijo prvo vzhičenost.
Spremenil(a) se je
Zelo verjetno ne. Čisto normalno je, da nekako po dveh, treh letih usahnejo kemikalije, ki so naše zanimanje vzdrževale pravzaprav avtomatično. Nenadoma vidimo napake, lastnosti, ki jih prej nismo. Razmišljamo, kako zelo se je spremenil(a), in se sprašujemo, ali je to sploh še to. Če smo dotlej konstruktivno in dodobra premešali svoje ter partnerjeve molekule, bo ljubezen vzdržala. Če ne, je to tisti trenutek, ko se bomo začeli zares ohlajati. 

 Tekst: TINA NIKA SNOJ