Martin Metelko

Zmagoslavja majhnih nad velikimi pa v mednarodnem vrhunskem športu v resnici niso zaželena. Zato, ker so premalo dobičkonosna. Tudi zato na EP v rokometu na Hrvaškem Nemci proti Sloveniji preprosto niso smeli izgubiti. In seveda niso.

Najbrž ni Slovenca, tudi če sicer ne spremlja športa, ki ne bi slišal za tisto sodniško farso ob koncu tekme, po kateri so naši zagrozili s protestnim odhodom s prvenstva. Na srečo so ostali in igrajo naprej, v dobro prihodnosti zdajšnje in prihodnjih rokometnih generacij, kazen bi bila namreč huda, se pa nadaljuje bitka z birokratskimi strukturami evropske rokometne zveze. Ki ji Slovenci menda marsikaj očitamo že skoraj dvajset let!

V vrhunskem športu se praviloma obrača veliko denarja, kjer je veliko denarja, pa so večji tudi apetiti in interesi (gledalci, sponzorji, mediji …). Ko smo že pri Nemcih – slišati je bilo, da se v njihovi rokometni ligi obrača pol toliko denarja, kot ga ima za svoje delovanje celotna evropska zveza. Zakaj se torej tako čudimo, da se pravila prilagajajo njim? Posebej hudo je že dolga leta prav s sodniško organizacijo. Medtem ko je evropski rokomet na visoki profesionalni ravni, so sodniki amaterji. Tisti, ki sodijo v rokometno šibkih državah, ne bi smeli soditi pomembnih tekem na velikih tekmovanjih. Ampak to počnejo. Z vsemi nenamernimi in naročenimi napakami vred.

Slovencem sta na prvi tekmi EP z Makedonijo sodila Romuna. Naš selektor Veselin Vujović, tudi sicer znan po ognjevitosti, zaradi katere ga je nemški Bild poimenoval kar »balkanski vulkan« (Balkan-Vulkan), je na posnetku tekme naštel 19 napak v našo škodo. Proti Nemcem sta sodila Litovca, ki, tako Vujović in vodstvo naše rokometne zveze, nista zgolj delala napak, ampak je šlo za »materialno kršenje pravil«. Povedano drugače – izmislila sta si pravilo, ki ga v resnici ni, oziroma sta vse skupaj močno prikrojila v korist Nemcev. O tem, kdo jima je to naročil kar na kraju samem, kroži nekaj teorij zarot, a dokazano vira za zdaj ni še nihče razkrinkal. Evropska zveza je naše pritožbe sicer zavrnila, a s tem, ko je litovska sodnika zaradi slabega sojenja poslala domov, na neki način priznala, da na tekmi ni bilo vse v redu. Pričakovati je, da bomo Slovenci v izogib novim zapletom imeli na prihodnjih tekmah kakovostnejše sodnike; s hrvaškima sodnikoma na naši tretji tekmi s Črno goro vsekakor nismo imeli težav, prej nasprotno. Sojenje v našo korist pa seveda tudi ni fair play, za katerega si prizadevamo.

Naša zveza namerava v boju z birokrati iz EHF (European Handball Federation) iti do konca. Do najvišjih mednarodnih športnih razsodišč. Pri tem pa iskati podporo in oporo tudi pri drugih manjših in zato športno podobno zatiranih državah. Sprijaznimo se, vrhunskega športa brez vpliva politike (in predvsem kapitala) preprosto ni več.

Podobno so glas povzdignili že naši odbojkarji, ki jih kljub 2. mestu na EP niso uvrstili v elitno skupino svetovne lige in so jih tako prikrajšali za najatraktivnejše (in najdonosnejše) tekme. Naši protesti niso bili uslišani. Tudi zmaga slovenskih košarkarjev na EP je precej ujezila mednarodno košarkarsko zvezo FIBA, naša zveza pa zdaj zaman povprašuje, kje je naš denar od TV-pravic. V nogometu na igrišču sicer nismo nevarni, imamo pa zato na najpomembnejšem položaju v evropskem (in s tem svetovnem) nogometu Aleksandra Čeferina, ki se močno trudi prav za to, da omeji nenadzorovano in tolikokrat zlorabljeno moč velikih. Ampak … dosti bolje ne bo nikoli. Kapital bo, če res ne bo kakšnega silovitega zasuka vrednot na globalni ravni, odločal še naprej,  majhnim pa bo ostalo le, da še naprej »pustijo srce na igrišču«. Včasih se celo posreči.