Mateja Jordović Potočnik

Je ljubljenka občinstva – ne samo gledališkega, tudi radijskega in televizijskega. S svojimi prispevki bogati slovenski prostor in je umetnica, ki jo preprosto moramo občudovati. Ljudje jo v zadnjih letih občudujejo tudi zaradi njenih odkritih družbenokritičnih izjav, opogumljajočih in radostnih radijskih oddaj. Številnim družinam pa je s svojim dobrodelnim delovanjem (po njenem mnenju z malimi in skromnimi dejanji) vlila upanje in vero v ljudi in življenje.

Nagrade so se ji na poklicni poti kar vrstile, a o njih ne razmišlja preveč. Seveda je vsake posebej vesela, še posebej če pride ob pravem trenutku. Tudi sicer se Ljerka Belak ne ozira preveč nazaj – tako vsaj pravi prvi hip, a se takoj nato spomni: »Vsak teden se vračam v preteklost, ko snujem radijsko oddajo, saj izbiram tudi glasbeno opremo in rada zavrtim stare pesmi ter s takim oziranjem razveseljujem poslušalce.« Ti se ji radi oglašajo. Prav na dan najinega pogovora v bližini nacionalne RTV-hiše je k sebi stiskala sila staro ploščo. Prav posebej za njeno oddajo ji jo z vlakom z Jesenic pripeljala zvesta poslušalka. Da bo lahko prihodnjič zavrtela njej ljubo skladbo – z zelo dragocene in redke vinilne plošče.

Pogovor o dobrih starih melodijah jo napelje k razmišljanju o prejšnjih časih. »Nismo imeli veliko, a smo živeli lepše. Morda zato, ker smo živeli mirneje in nismo bili vsak hip o vsem obveščeni. Pa saj vsak čas prinese kaj svojega,« sklene Ljerka Belak, ki ve, kako je biti na tleh.

Tiha dobrotnica. Z mamo sta živeli sami, zelo skromno, vendar sta bili borki, drobne radosti pa sta našli v baletnih predstavah in gledališču. »Male radosti te ohranjajo pri življenju, zaradi nekdanjih težkih razmer pa me danes ni strah biti brez denarja, oblek, razkošja, udobja, kot je na primer kurjava. Nekako se znajdeš, ker si to že doživel, ker poznaš okus težkih časov. Ne zdi se mi tako hudo, če mladi dandanes izkusijo kaj grenkega, res ni treba, da jim je vse pred noge položeno. Zelo pomembno je, da se zna človek znajti, težke stvari te okrepijo. Tudi hudobija te okrepi,« meni Ljerka Belak.

Če se znajdeš v življenju, je že koristno, toda gorje tistemu, ki se ne! Nekaterim takim, ki se ne zmorejo, poskuša pomagati. »Ne morem rešiti sveta, kapljico pa lahko prispevam. Kolikor se da, le pomagam. To je nekaj povsem normalnega, in če bi pomagali vsi po malem in po svojih zmožnostih, bi bilo lažje živeti.«
Saj ne potrebuje hvale, vendar prizna, da jo kakšno zahvalno pisemce, sporočilo ali kartica zelo gane. In začne pripovedovati o družini, ki se je spopadala z brezposelnostjo, bile so težave s stanovanjem, Ljerkin prvi vzgib je bil, da je na pošti spakirala žogo in jo poslala fantku iz te družine – saj si je za rojstni dan zelo močno želel prav žogo. Čez nekaj časa se je fantkova mamica oglasila in ji sporočila, kako veseli so bili tistega paketa – zdaj so v majhnem stanovanju, mamica je dobila službo in fantek trenira košarko. »Srečni smo in vas ne bomo pozabili,« so ji napisali. »A je lahko še kaj lepšega?« se sprašuje Ljerka, katere srce ob takih odzivih vzkipi ali pa, kot nazorno pokaže, jo tako močno stisne v prsih.

Motivatorka. Včasih benti in rohni, nima dlake na jeziku, ne varčuje s kritikami na račun oblasti, pogosto pa je je ena sama pozitivna misel, ljudi motivira in jih spodbuja. »Če vržeš puško v koruzo, si pokopan! Življenje me je naučilo, da če stremiš k nekemu cilju, če si nekaj močno želiš, boš to dosegel. Greš v tisto smer in to dobiš.«
Sama je dosegla poklicni uspeh in notranje zadovoljstvo – zdaj ji je tako lepo kot nikoli poprej. »Ko človek doseže neko starost, občuti, da je dosegel vrh, da dlje ne more. In razmišljam: ali bi lahko še kaj naredila? Kako bi lahko pomagala, kaj lahko dam družbi?«
Očitno številnim pomeni veliko, ljudje jo ustavljajo na cesti, kličejo domov, ne samo v oddajo, in ti stiki je prav nič ne motijo, saj ima vsak le dobre namene. Z njo delijo svoje življenjske (tudi zelo intimne) zgodbe, se ji zaupajo, ona pa je njihova tolažba, veselje, včasih edina uteha – Ljerkin glas na radijskih valovih. »Ljudje smo zelo potrebni lepe besede in da nas včasih malo pobožajo.«
Meni, da se moramo naučiti biti srečni tudi samo s tistim, kar imamo, vseeno pa jo grozno jezi nepoštenost in si želi, da bi reveži imeli malo več. Da bi lahko preživeli in da jim ne bi bilo treba gledati, koliko stane kila kruha. To se ji zdi v današnjem času grozno.
Prihodnost okuša ob mlajših rodovih, ki jih zelo pogosto obiskuje po šolah, kjer njeno interpretacijo Prešernovega Povodnega moža poslušajo z odprtimi usti, vedno znova pa jih s silovitostjo spodbuja k branju in jim zelo nazorno razloži, kako jim bo to koristilo v življenju.