Kadar duh deluje, se rodijo najboljše misli
Med prazniki sem v cerkvi sv. Jakoba med obiskom patra Silva Šinkovca spoznala patra Bena Lavriha, jezuita. Patra, ki je v tistih dneh praznoval prvo leto podarjenih dni po težki diagnozi. V dobri formi je. Žalost je premagovalo veselje nad vsakim podarjenim dnem. Bi mi lahko povedali, kako vam to uspeva, sem ga vprašala. Kaj, je vprašal nazaj. Ja to, da kljub temu, da ne veste, kaj bo jutri, ostajate tako srečni in polni radosti.
Pogledal je na uro. Imel je točno osemdeset minut do začetka svete maše. Vsaj dvajset minut pred začetkom je rad v cerkvi, ampak petdeset minut mu še ostane, je rekel. Rad bi meni in našim bralkam povedal, kako si lahko človek sam pomaga, kadar se znajde na križpotju. Pater Silvo naju je blagoslovil, prinesel svinčnik in papir, pater Beno pa nam je podaril nekaj svojih modrosti, ki jih je predvsem zadnje leto podarjenega življenja bolj kot kdaj prej lahko okušal sam.
Življenje je dar. Predlani je konec leta izvedel, da ima raka. Odtlej ima Življenje novo dimenzijo, zato tudi korono doživlja kot dobrodošlico ljudem. Občutek, da smo ranljivi, nam šele omogoča, da življenje slavimo. Polno je balasta, pravi, in kot zdaj že mnogi ugotavljajo, je korona priložnost, da vsak od nas v življenju kaj spremeni. Ni tako težko, kot se zdi. Preživeli bodo tisti, ki imajo radi življenje. Ljubezen bo zdravilo prihodnosti. Vera in zaupanje. Zdaj se bo izkazalo, iz kakšnega testa smo, kakšni so naši potenciali in kje nam zmanjkajo. »Lekcija je in bo še nekaj časa. Vse dokler je ne osvojimo, se bo treslo.« Pater Beno je rad opazovalec. Že dolgo opaža, da današnja generacija ni več sposobna nikakršnega napora. Prav na račun preobilja. Vsega imamo preveč.
Hvala bogu, še sem živ! Ne začutimo se. Pred napornimi odnosi se umikamo v osamo, ampak bistvo duhovnosti in prebujanja se skriva prav v odnosih. Tu se skriva sveti duh. Mi pa smo tako prestrašeni, kadar kdor koli spregovori o višji sili, o bogu, po drugi strani pa hrepenimo po dobrem. Lovimo svoj rep. Smo v začaranem krogu, ampak lahko ga odčaramo. Kako? Tako, da se odpremo, pravi pater Beno. Pater, ki se vsak dan zjutraj prebudi s hvaležnostjo in si reče. Hvala bogu, še sem živ. Iz srca je vesel, da mu je dan še en dan. Veseliti se je treba življenja, tega, da lahko dihamo, se premikamo, opazujemo lepoto, ki je pred našimi očmi, ki je v nas, na dosegu. Tu nam zmanjka, mi je z nalezljivo radostjo pripovedoval v svoji sobi, kjer me je posadil na udoben stol. Na stol, kjer sem se lahko ustavila. Kakšno darilo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 2, 12. 1. 2021
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
