Z obljubo, da bodo podarili del svojega bogastva (The Giving Pledge), ki se ji pridružuje čedalje več ameriških supermilijarderjev pod vodstvom Billa Gatesa, se bogataši moralno zavezujejo, da bodo polovico svojega premoženja dali v dobrodelne namene. Ta obljuba je prebudila občutek slabe vesti tudi pri drugih, ki imajo pod palcem (veliko) več, kot potrebujejo sami.
Tudi Janez Bogataš je vznemirjen, saj si tudi on želi zagotoviti prostor v nebesih. Toda kaj, ko ta posebna dvoživka, ki uspeva le na sončni strani Alp, še ni izživela svojih strasti, država pa je za dobrodelnost ne spodbuja, kolikor bi si želela. Naši bogati in premožni filantropske lastnosti še razvijajo. Zdi se, da Janez daje po kapljicah, čeprav se hvali, da je radodaren kot usmiljeni Samarijan. Načelo ameriških bogatašev Delaj dobro in o tem govori se domačih bogatinov očitno ni prijelo, saj jih večina o tem noče govoriti. Govorijo le tisti, ki imajo čisto vest?

Stari slovenski pregovor pravi: Prej dobiš od mrtveca besedo, kakor od bogatina dar. Ali ta pregovor drži tudi zdaj ali pa so ga časi spremenili? Novodobna dobrodelnost je nekaj posebnega in – za psihologe, sociologe, ekonomiste – zanimiva, takšna, da tudi navaden smrtnik posumi, ali ima sploh opraviti z dobroto.

Ko so supermilijarderje, ki so se v sklopu pobude The Giving Pledge moralno zavezali, da bodo polovico svojega nepredstavljivo velikega premoženja dali v dobrodelne namene, vprašali o razlogu za takšno odločitev, so večinoma odgovarjali, da se zaradi tega razdajanja bolje počutijo in da jim to prinaša radost. Jasno je, da gre za novo obliko hedonizma, uživanja v lastni dobroti, govorjenje o razdajanju se odlično poda h kaviarju in penini. To nikakor ni stran vrženi denar, vrača se ne le s povečanim samospoštovanjem, temveč tudi z družbenim pomenom. Ekonomist Jože P. Damijan je do filantropov neusmiljen. Trdi, da je dilema egoizma in altruizma s filozofskega in tudi etičnega stališča že zdavnaj razčiščena.
»Mnogi utemeljujejo svoje življenjsko poslanstvo na altruizmu, z dobrimi deli za druge. Vendar je lahko to ena izmed najbolj perfidnih oblik egoizma. Saj s tem zapolnjujejo svoje življenje, brez tega bi bili manj srečni. Podobno je s filantropijo. Posamezniki, ki so obogateli (morda tudi z neetičnimi metodami – Soros, Gates itd.), začnejo v določenem življenjskem trenutku vračati družbi. S tem se odkupujejo za svoja prejšnja dejanja ali pa jih, ko dozorijo, začne zanimati druga stran življenja. S tem, ko pomagajo drugim, se notranje izpolnijo, počutijo se bolje. Toda ne glede na jasno (egoistično) noto dobrodelnih dejanj so posledice teh dejanj pozitivne in jih je tako tudi treba obravnavati."

- ¨Skromnost, veliko srce ali preračunljivost?

Ingvar Kamprad, ustanovitelj Ikee in eden najbogatejših in menda najskromnejših svetovnih bogatašev, je svoje poslovno cesarstvo 32 let upravljal sede na enem in istem stolu! Kaj še! Nekateri bi ga razglasili za (pre)skromnega in radodarnega človeka, drugi pa so, čeprav je veliko podaril in financiral inovacije na področju arhitekture, o njegovi filantropski dejavnosti podvomili. Ikejine finance, ki jih še vedno Ingvar sam obvladuje, čeprav je uradno v pokoju, so menda tako nerazumljive, da se ne ve, koliko donacij res gre v dobrodelne namene in koliko so bile sploh podarjene v znamenju dobrote.
Razen dobronamernosti je pri donacijah v zraku vedno tudi preračunljivost. Zakaj? Donacije so lahko minimalno obdavčene, bogastvo se minimalno osipa, dejanje odzvanja in je dodatna reklama, posledično rasteta družbeni ugled in uveljavljanje dodatnega vpliva. Jasno je, bogataši ne bi bili bogati, če ne bi bili preračunljivi, toda zakaj je zdaj tolikšen poudarek na filantropiji v svetu, predvsem v ZDA? Posledica jeze ljudskih množic na menedžerje zaradi ekonomske krize?

Več v Jani št. 35, 31.8.2009