osebni arhiv

»Sem arhitektka, publicistka, organizatorka, valilnica idej. Vsakih deset let zamenjam kariero, običajno takó, da se vrnem na univerzo. Ko sem prišla v London, sem si rekla, da si ne morem privoščiti najboljše umetnosti, drugorazredno pa lahko naredim sama. In sem končala še dodiplomski in podiplomski študij likovne umetnosti. V svoj življenjepis vsakokrat dodam tudi skrb za ostarelo mamo. Od vseh mojih poklicev najzahtevnejši, ampak obenem je osmislil moje življenje,« se predstavi raziskovalka življenja. Pravi, da takó, kot živi sama – samozaposlena, njena domovina pa je svet, živijo danes mnogi. »S to razliko, da to počnem bistveno dlje in da živim več vzporednih življenj. Ali pa se mi tako zdi,« se smeji. Morda ne živi bolj razburljivo od drugih, vsi gremo namreč skozi vznemirljive trenutke, je pa morda njeno življenje bolj kompleksno in včasih komplicirano. Vendar ga ne bi menjala, pravi. »Ne vem, kaj je dolgčas. Imam srečo, da sem bila v pravi starosti izpostavljena okoliščinam in naključjem, ki so me pregnetla. Velikansko srečo, da sem za starše dobila Dušana in Eko. Zrasla sem v okolju, kjer smo se imeli radi in znali narediti skoraj vse. Sami smo pleskali, sami kisali zelje. Sami smo, od temeljev do strehe, zrisali gradbene načrte in sami, s pomočjo enega zidarja oziroma enega tesarja, postavili dve hiški, leseno na Katarini in iz kamna zidano na Seči pri Portorožu. Moja neskončno nadarjena mama Eka, po izobrazbi pianistka, me je od glave do gležnjev oblačila v doma narejeno šivanje, pletenje in kvačkanje, pod stropom so viseli doma narejeni lestenci, po potrebi je zrisala načrte za pohištvo.«

Med gredicami Goričanskega gradu. Izobrazbo je sprejemala že med gredicami Goričanskega gradu, kjer so živeli do Janine osnovne šole. Takrat je v njem deloval Zavod za gojenje zdravilnih rastlin in dišavnic, ki ga je ustanovil in vodil njen oče, farmacevt, mr. ph. Dušan Valenčič. »Capljala sem za očetovimi pomočnicami, z rutami pokritimi domačinkami, ko so z motiko okopavale gredice z zdravilnimi rastlinami. Vsakokrat, ko jim je oče izročil modre kuverte s plačo, sem na koncu vrste stala še jaz in prejela kuverto. Pri štirih letih sem za vsako zdravilno rastlino poznala slovensko in latinsko ime in se naučila vrednosti dela, kar mi vse življenje, skozi vsako osebno krizo, vliva samozavest. Lahko se zanesem nase, na svoje delo.«  Še preden je šla v šolo, ji je oče dovolil tolči po njegovem pisalnem stroju: »Vsaj jezikati bo znala.« »Kadar pišem, se mi zdi, da imam pod prsti ne le orodje, ampak orožje, in me prevzame občutek nepremagljivosti.«

Pozna rožica. Pravi, da je »pozna rožica«, kot se reče v angleščini. »Imam dispraksijo, sem nerodna, počasna, pozabljiva in sem dolgo ugotavljala, kaj naj počnem v življenju, v čem so moje prednosti. Oče mi je pogosto rekel, da je pot okrog sveta enakovredna še eni diplomi. Če seštejem svojo izobrazbo, imam dve dodiplomski diplomi in dva magisterija po starem, podiplomsko diplomo ali dve, vrsto tečajev, vključno s takim za inštruktorja fitnesa in, pred Londonom, deset let premikanja po svetu. In tudi pišem.« 

Več let je »svaštarila«. Intenzivno je začela objavljati v Londonu po slovenski osamosvojitvi. »Več let sem 'svaštarila', kot pravi Vida Petrovčič, pisala o vsem, kar me je zanimalo. V časih pred elektronsko pošto sem v slovenske medijske hiše pošiljala tudi po kakšno izrezano slikico. Do trenutka, ko mi je ena od urednic rekla: 'Ne krademo več'.« Razloga za njeno publicistično kariero sta dva. »Prvi, da se je v času krize okrog leta 1991 britanska gradbena stroka sesula in smo arhitekti grosistično izgubljali službe. Takrat sem nekaj tednov sedela na zofci in jokala: 'Zakaj ravno jaz,' potem pa spremenila poklic. Sicer sem vedno, kjerkoli sem bila, staršem pošiljala pisma, takrat pa sem začela objavljati tudi zato, da sva bila z očetom v dnevnem stiku preko tiska. Podčrtaval in izrezoval je moje članke, da jih pokaže prijateljem.« Z enim svojih prvih člankov v Sobotni prilogi je pritegnila pozornost in začela so deževati povabila. Sredi devetdesetih let pa jo je Bernarda Rakovec, takratna urednica revije Jana, povabila za kolumnistko. »Moje Pismo iz Londona se je razvilo v nekakšen prablog. Bralke obveščam tako, kot bi svojo teto,« razlaga.

Stay! Verjame, da lahko vsi razumejo vsako, tudi najzahtevnejšo temo, če je napisana na pravi način. »Moj slog so izostrili dve izkušnji in ena knjiga. Danski arhitekt Steen Eiler Rasmussen je napisal knjigo Doživljanje arhitekture in v uvod zapisal, da 'jo je spisal tako, da jo razumejo štirinajstletniki. Zato da jo bodo razumeli tudi odrasli.' Na Univerzi v Torontu so mi pri pisanju magisterija dodelili v pomoč prostovoljko, izobraženo starejšo gospo, in ta mi je pomagala izpiliti jezik. Angleški mediji od avtorjev načelno zahtevajo najkrajšo ustrezno besedo. Mogoče zato, ker so včasih plačevali po vrsticah. Krajše besede so običajno anglosaksonskega izvora in udarnejše od daljših, izpeljanih iz francoščine, latinščine ali grščine. Morda do brexita ne bi prišlo, če bi zagovorniki nadaljnjega članstva uporabili geslo 'Stay!' namesto 'Remain', čeprav obe besedi pomenita isto,« razmišlja.   

»Kaj delam?« se sprašuje. »Ne delam v tovarni, ne delam v pisarni in ne delam v trgovini, kar so v Angliji, poleg zdravstva in šolstva, značilni ženski poklici, pa so me označili za gospodinjo. Sem se uprla: ‘Berem. Berem časopise, finančne časopise!’«

Pred njo je še precej izzivov. O njih pravi: »Vsak frizeraj je moja ambasada. Že leta načrtujem zbirko svojih kolumn iz Jane, Zarje Jane. Da jo bom peš raznesla po Sloveniji od salona do salona in predstavila bralkam. Kar izpod havbe, če bo tehnično izvedljivo.«

Več v reviji Zarja Jana, 15.6.2021

osebni arhiv