Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

S kmetijo smo preživljali sebe pa tudi druge – na vasi je bil namreč nekdanji klošter, v katerem so bile nastanjene socialno ogrožene družine, ki smo jim pomagali po najboljših močeh. K nam so hodile po hrano, in tako sva morala jaz in brat okopavati polje, kopati krompir, obračati seno, čistiti hlev, molsti krave, kuhati, prati, šivati … Vsak dan, od jutra do noči, tudi ko so se drugi vaški otročaji lahko prosto igrali, družili, raziskovali.

A ko sem potem gledala, kako reveži iz nekdanjega kloštra prihajajo po našo hrano in kako so hvaležni zanjo, kako so se jim svetile oči, kadar jim je mati dala oblačila, ki sva jih z bratom prerasla – tedaj sem začutila, da je to moje poslanstvo in da sem bolj srečna, kadar komu kaj dam, mu pomagam, kot pa če se družim z vrstniki in zabavam. Bolj srečna, kot če gledam nase. Dosti bolj. Šele tam, v njihovih očeh in besedah, sem našla hvaležnost in svetlobo, ki sem je bila tako sestradana in brez katere življenje zame nima smisla.

Samo za to sva takrat živela s Slavkom: za očeta in mater in za te reveže.

Mama je kot prostovoljska terenska socialna delavka revne družine na lastno pest tudi obiskovala. Nosila jim je pridelke z naše njive, pa mleko naših krav in jajca naših kokoši. Pogosto me je vzela s sabo. Skupaj sva izbirali oblačila, ki sva jih z bratom prerasla, in jih podarjali otrokom. Čeprav smo bili revnejši od drugih kmetov, smo vse, kar smo imeli, delili. Saj ne, da so nas zaradi tega na vasi imeli kaj rajši …

Mama je redno hodila na nekakšne sestanke. Vedela sem, da vodi neko društvo. Pozneje sem izvedela, da je ustanovila in vodila Društvo prijateljev mladine naše in še drugih vasi; to je bila predhodnica ZPM Moste-Polje.

Nekaj časa sta z nami živela tudi Zmago in Jelica. Njuna starša sta se potikala in prosjačila od hiše do hiše. Živela pa sta na Savi pod milim nebom, za mala dva se nista dosti brigala. In tako sta bila Zmago in Jelica za določen čas najina bratec in sestrica. Oh, kako sva se ju s Slavkom veselila! Le tega nikakor nisva mogla razumeti, zakaj ju ima najina mama tako rada, naju pa ne. Mene je to še posebej peklo. Rada sem imela ubogi sirotici in nikoli jima nisem očitala ničesar; resnično upam, da sta se izvlekla, ta najina kuštrava, raztrgana začasna sorojenca. In da sta pozneje našla vsaj približek varnosti in miru. Toda ko sem sama postala mati, sem se na vso moč trudila, da se moja hči in sin nikoli ne bi čutila zapostavljena v odnosu do drugih otrok, ki so bili del mojega življenja. Ne bi prenesla, če bi bilo tako.

Z vaškimi otroki sva s Slavkom imela bolj malo stika. Z eno ali dvema izjemama, o katerih bom spregovorila pozneje, ne morem reči, da bi imela v tistem času kakšne tesne prijateljice ali prijatelje. Še največ smo se družili ob nedeljah, ko je bila mama na terenu, oče pa je počival. To so bile najine tri ure svobode. Drugi so naju občudovali, ker sva znala početi res dosti stvari. Znala sva peti, plesati, pripovedovati, igrati. Delati frače, streljati z zračno puško, pa v daljavo natančno lučati kamenje ali pljuvati. In hitro sva tekla, skakala v višino; še boksati sva se nekaj učila in kar dobro nama je šlo.

Med temi otroki sva veljala za precej frajerska in dobro se nama je zdelo. Vsako nedeljo po kosilu so naju pred hišo že čakali vrstnice in vrstniki iz naše, pa tudi sosednje vasi. Razkazovala sva jima najine umetnije, jih urila. Končno sprejeta, celo občudovana – ne le od zajcev in krav, ampak od resničnih ljudi.

To so bili ponosni, srečni trenutki mojega zgodnjega otroštva. Tri ure na teden, ko sem lahko bila preprosto otrok. Kadar mi je bilo dopuščeno, sem bila radoživa deklica, pravi volčji otrok – mala barabinka. Strastno, z vsem bitjem sem se poganjala skozi te trenutke, čez neukročeno domišljijsko deželo, skozi svobodo. In ko so kazalci razrezali brezčasje in so ure minile; ko se je mama vrnila in oče odpočil, sem splašena pritekla nazaj v ta svet – v njun svet. Spet resna in odgovorna, odrasla. (se nadaljuje)

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.

revija Jana