Nedavno so bile v strokovni reviji Diabetologia objavljene ugotovitve pet let trajajoče raziskave, v okviru katere so raziskovalci ugotavljali vpliv jemanja dveh vrst inzulina na razvoj retinopatije, napredujoče bolezni oči, ki povzroča slepoto. Ugotovili so, da pri bolnikih, ki dobivajo inzulin glargin (lantus, analog inzulina, kar pomeni, da je nekoliko drugačen od drugih inzulinov), očesna bolezen ne napreduje nič hitreje kot pri sladkornih bolnikih, ki dobivajo inzulin NPH (inzulin živalskega izvora, ki mu dodajo protein protamin).

Sladkorna bolezen z leti povzroča čedalje več in čedalje težje zaplete. Kako hudi so, je odvisno od tega, kako dobro bolnik skrbi za normalne vrednosti glukoze v krvi. Tudi bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, ki večinoma nastopi v starosti, morajo po terapijah z različnimi zdravili prej ali slej začeti jemati inzulin.

Vid se slabša počasi. Diabetična retinopatija pomeni poškodbo krvnih žilic v očesni mrežnici, ki je občutljiva za svetlobo. Ko se retinopatija začne razvijati, bolnik ne čuti nobenih težav. Le počasi postaja njegov vid meglen, kakor da bi bila slika polita z vodo s temnimi madeži. Bolniki vidijo nekakšne trakove, ponoči vidijo čedalje slabše, slika je vedno bolj zamegljena. Stene žilic v očeh oslabijo, majcene nabrekline prodrejo skozi žilne stene in včasih spuščajo tekočino ali kri v mrežnico. Te nabrekline se imenujejo mikroanevrizme. Z napredovanjem bolezni se lahko žilice popolnoma zaprejo, večje pa se razširijo. Živci v mrežnici lahko otečejo in včasih se enako zgodi tudi z osrednjim delom mrežnice (makularni edem). Pri napredovani diabetični retinopatiji pa začnejo znotraj mrežnice rasti nenormalne krvne žilice, ki zrastejo ali spuščajo kri v želatinasto snov, ki izpolnjuje osrednji del očesa. Te na novo zrasle žilice motijo normalni pretok omenjene tekočine v očeh, zato se v očesni votlini poveča tlak. To poškoduje optični živec, ki prenaša sliko iz očesa v možgane. 

Nekateri bolniki so bolj ogroženi. Vsak sladkorni bolnik lahko zboli za diabetično retinopatijo. Najverjetnejše pa je, da bodo zboleli bolniki, ki ne nadzorujejo dobro ravni sladkorja v krvi, ki imajo visok krvni tlak, povišan holesterol, pa tudi tisti, ki kadijo. V večji nevarnosti so tudi noseče sladkorne bolnice. Dlje časa ko ima nekdo sladkorno bolezen, večja je možnost, da bo zbolel tudi za retinopatijo.
Inzulin glargin (lantus) je pri sladkornih bolnikih posebno priljubljen, ker deluje tako, da ves dan ohranja enako raven sladkorja v krvi. To pomeni, da ni presežkov (na primer po obroku) oziroma pomanjkanja (nekaj ur po obroku). Sodi med tako imenovane dolgo delujoče bazalne analoge inzulina.

Vsako zdravilo, tudi inzuline, proizvajalci še leta po tem, ko jih bolniki začno uporabljati, preverjajo, da bi zagotovili večjo varnost bolnikov. Včasih se namreč šele čez leta pokaže, da neko zdravilo, ki sicer zdravi to ali ono bolezen, škodi ali celo povzroča druge bolezni. Tako zdravilo potem umaknejo s trga.
Inzulin glargin ni nevarnejši! Pri inzulinu glarginu so hoteli preveriti, ali leta jemanja pomenijo, da ta inzulin sproži povečano delitev celic (mitoze), kar bi povzročilo, da retinopatija hitreje napreduje. Zgoraj omenjena raziskava je dokazala, da je inzulin glargin za napredovanje retinopatije enako varen kot inzulin NPH. Preprosteje povedano: bolniki, ki si vbrizgavajo inzulin glargin, niso v večji nevarnosti, da bi pri njih retinopatija hitreje napredovala kot pri tistih, ki jemljejo primerljivi inzulin. Poleg tega je raziskava pokazala še dodatne dobre učinke inzulina glargina: manj resnih hipoglikemij in manj bolnikov s povečano telesno težo.