Tale sličica je iz japonskega parlamenta, kjer so se predano mlatili pred dvema letoma – vladna stranka in opozicija se nista mogli sporazumeti glede zakona o državni varnosti – ampak zelo podobnih bojevitih podobic bi vam lahko nasuli še veliko. Politika je, menda, vojna brez prelivanja krvi. Japajade.

V parlamentih vsega sveta že od nekdaj sedijo bojeviti ljudje. Ali pa taki, ki se ne znajo zmeniti na civiliziran način. Eno ali drugo. Vsekakor so dramatične bitke v – domnevnih – hramih demokracije tako pogoste, da je pojav dobil ime in zapis v Wikipediji: legislativno nasilje se reče dramatični bitki, ko si tisti, ki so izvoljeni za to da v državi naredijo in obdržijo red, torej zakonodajalci, povsem brez reda skočijo v lase.

Nasilje zakonodajalcev so zganjali že Rimljani, ko so leta 44 pr. n. š. v senatu zabodli Julija Cezarja, in od takrat je šlo samo še navzdol. Še stoletja pozneje v ukrajinskem parlamentu frčijo jajca – le kdo si zjutraj pred odhodom od doma reče, no, bom pa vzel še par jajc, če se v službi morda kaj sporečemo? – v južnokorejskem improvizirajo s sekirami in gasilnimi aparati, kadar ravno nanese, da je treba vlomiti v sobo, kamor se je zabarikadiral prestrašen parlamentarni odbor za to ali ono, v Južnoafriški republiki se pa borijo po moško, z golimi pestmi. V Iraku so letele steklenice, v Braziliji pljunki. V Kašmirju so briljantnem preblisku iznajdljvosti uporabili leteče stole in iznašli povsem novo uporabo mikrofonov. Parlamentarni bojevniki z najmanj domišljije, več primerov je že bilo, se pa med seboj najraje kar postrelijo. Preprosto in učinkovito.

Celo sicer precej civilizirani kanadski ministrski predsednik Justin Trudeau je v razgretem prerivanju naključno poslanko naciljal s komolcem. Po nesreči, je potem rekel. Žensk je v parlamentih manj in se torej tudi manj mlatijo, povsem nedolžne pa niso, tako se je ena v Turčiji iz protesta priklenila na govorniški oder, druge so jo šle pa prebutat. Turški parlament je pogosto priljubljena bojna arena strastnih bojevnikov obeh spolov. V kosovskem parlamentu prisegajo na solzilec in dimne bombe. Oh, in Ukrajinci – strasten narod, očitno – se po potrebi mlatijo celo s cvetjem. Nek poslanec je nasprotnika skušal prebutati z vrtnicami. Verjetno je pozabil prinesti jajca.

Tole je bil zelo skromen in naključno nabran šopek demokaricije v akciji in nikakor ne poskuša biti prikaz vseh parlamentarnih bitk. Za tega bi potrebovali precej debelejšo revijo. Preverite sami, Youtube prekipeva od posnetkov bojevith parlamentarcev.

Slovenski poslanci so nekaj posebnega: ne streljajo se – no, ne še – in praviloma ničesar ne mečejo. Ker so tako miroljubni? Ne, kje pa –zviti kot preste dobro vedo, da je beseda najmočnejše orožje. In so zato z njimi praktično smrtonosni. Že vse od tistega idiota, ki je naglas povedal svojo skrito fantazijo – da bi poslankam preverjal mednožje – do nedavnih letečih, pardon, neresnicoljubnih moških spolnih udov. Ali v poslanščini, lažnivih kurcev. 

In seveda so psihologe že velikokrat vprašali, zakaj prihaja do nasilja v parlamentih. Mlade demokracije, ki še prebolevajo otroške bolezni? so ugibali nekateri. Oh, kot da se britanski poslanci nikoli ne zmlatijo v službi! In seveda tudi nihče še ni našel prepričljivega odgovora, kako te primitivne izbruhe preprečiti. Morda vam lahko pomagam: pozabite na preverjanja prisotnosti mamil in alkohola. Najbolj nevarni so tisti, ki popolnoma trezni govorijo in delajo bedarije. Predlagam torej obvezen test inteligence za vse, ki kandidirajo za poslansko mesto. Izvoljen ne more biti nihče, ki ima, denimo, IQ nižji od 110. Nato obvezen psihiatrični pregled vseh izvoljenih (če na tega pošljejo še diplomate pred nastopom službe v tujini, se bomo izognili tudi preobilju macol, kozarcev, izvijačev in puščavskih skakačev v državni zakladnici). In nazadnje, preden sedejo v poslanske klopi, še temeljit vseobsegajoč večmesečni tečaj bontona.