»Leta 2005, ko sem imela 46 let, me je Peter Pannicia zasnubil. Preden sem rekla da, sem šla k zdravniku, saj sem se globoko v sebi bala, da imam morda Alzheimerjevo demenco. Imela sem težave s kratkotrajnim spominom – natančno sem vedela, kaj se je dogajalo pred leti, ne pa, kaj je bilo prav pred kratkim. Če bi mi zdravnik rekel, da imam demenco, se ne bi poročila, saj ljubljenemu moškemu ne bi hotela zagreniti življenja,« je začela svojo pripoved Angležinja Hilary Doxford, ki živi v mestecu Ygovil, približno 60 kilometrov od Bristola in 190 kilometrov od Londona.

Hilary je test, ki ga uporabljajo specialisti za demenco, opravila brez napak. To ni čudno, saj je članica MENSE, največje, najstarejše in najbolj znane organizacije na svetu za ljudi, ki se odlikujejo z visokim inteligenčnim količnikom. 

Dober spomin. »Dotlej sem zlahka na pamet seštevala in odštevala, pa tudi množila in delila. Tudi štirimestna števila. Vedno sem imela izvrsten spomin. Čeprav sem vodila v zdravstveni statistiki več kot 40 projektov in imela kot menedžerka pod sabo vedno okoli 15 ljudi, si nisem nikoli nič zapisala. Vse, kar sem potrebovala za delo, sem brez težav shranjevala v svojih možganih.« 

Potem jo je začel spomin občasno puščati na cedilu. Nič več ni vedela, kako se kakšni stvari reče, pozabljala je na sestanke, ki jih je sama sklicala. »Najbolj pa sem bila iz sebe, ko me je pozdravil poslovni partner, jaz pa se sploh nisem spomnila njegovega obraza, kaj šele da bi vedela, kako mu je ime, kje sva se srečala in o čem sva govorila.« Pa je odtlej, tako ji je povedal, minilo le 14 dni. 

Spet jo je prešinilo, da ima demenco. Zdelo se ji je, kot da je izgubila tla pod nogami, in obupana se je pošteno, a na skrivaj, zjokala. O svojih strahovih ni  govorila niti z možem, on pa seveda ni bil slep in je opazil, da žena ni v najboljši koži.

Zaskrbljeni mož. »Moja ljuba in še vedno zelo pametna žena je bila kar nekaj mesecev neprestano utrujena, ni mogla spati, ni si zapomnila, kaj se dogajalo v prejšnjem delu kakšne dokumentarne oddaje, ki jih je rada gledala po televiziji in so jih predvajali tedensko, hujšala je brez razloga,« se je oglasil še njen mož Peter Panncia, nekoč zaposlen v tovarni sladoleda, odkar je upokojen, pa je amaterski fotograf. Zaupal nam je, da je Hilary njegova tretja žena in da je bila poroka z njo nekaj najboljšega, kar je v življenju storil. Iz prvega zakona ima dve odrasli hčeri.

Hilary pa nima otrok in Peter je njen prvi mož. »Prej nisem srečala pravega moškega zase. Delo mi je pomenilo vse,« je nadaljevala. Zdaj je ambasadorka za demenco v Angliji, pa tudi podpredsednica Evropske delovne skupine bolnikov z demenco. Zato se je udeležila tudi konference Alzheimer Europe prejšnji teden v Ljubljani. 

Kako danes živi z demenco preberite v reviji Zarja št.12, 8.9.2015