Saj niti ni bila okrogla obletnica, 31. avgusta je minilo osemnajst let, odkar je princesa Diana umrla v prometni nesreči v pariškem predoru, toda časopisi so bili prejšnji teden polni člankov o njej, prekipevali so od sveže odkritih, »še nikoli objavljenih« fotografij, pa izjav o tem, kako je ljudska princesa še vedno trdno zasidrana v naših srcih. Bo že držalo, kajti čeprav njen grob prerašča rastlinje, čeprav se letališče, ki so ga hoteli poimenovati po njej, še vedno trmasto imenuje Heathrow, čeprav so se v naša srca pritihotapile druge princese, je Diana še vedno zelo prisotna. In še vedno meče dolgo senco.

***

Na londonskih ulicah je bilo 600.000 ljudi, 750 milijonov po vsem svetu jih je Dianin pogreb spremljalo po televiziji – približno toliko kot njeno »pravljično poroko« julija 1981, ko je plašna dvajsetletnica vzela princa in postala princesa. Vmes sta bili rojstvi dveh princev, pa štirinajst let vedno bolj nesrečnega zakona in vedno manj srečne pravljice, predvsem pa je bila vmes neverjetna preobrazba sramežljive, nerodne, nerazgledane podeželanke v sofisticirano zrelo žensko, ki je vedela, kaj hoče, ki se je znala z nasmehom, toplo besedo, preprosto gesto približati množicam, da so jo vzele za svojo in jo oklicale za »princeso ljudskih src«.

Pa v resnici nikoli ni bila »princesa Diana«, ste to vedeli? Naslov princesa pred imenom imajo pravico nositi samo ženske, ki so se že rodile kot princese, na primer njena svakinja, princesa Ana, ki je hči kraljice. Diana je bila pa, dokler je bila še poročena s Charlesom, Diana, Princess of Wales, valižanska princesa. Uradno nikoli ni bila princesa Diana. Čeprav so jo vsi tako klicali. In tudi njena snaha Catherine nikoli ne bo »princesa Kate« in se menda otepa celo naslova Catherine, valižanska princesa. Ampak to je že druga zgodba.

Članek v celoti preberite v Zarji št. 12, 8.9.2015