Zapori so vedno privlačili domišljijo ljudi, v zadnjem času, ko se vanje selijo velika in nekdaj spoštovana imena naše politike ter gospodarstva, pa so naše oči še toliko bolj uprte vanje. Prav o tistih, ki so nekdaj bili stebri družbe, danes pa za rešetkami plačujejo svoj davek družbi, smo se pogovarjali z Martinom Ravenščakom, zaporniškim psihologom iz celjske kaznilnice. V svoji karieri je služboval tudi na Dobu in v ljubljanskih zaporih ter imel priložnost opazovati mnoge takšne usode.

Kako se z zaporno kaznijo torej soočajo ljudje, ki so nekdaj imeli vse, denar, ugled in moč, danes pa so za pregovornimi rešetkami?

Prestajanje kazni je samo nadaljevanje. Veliko bolj »razburljiv« je pripor, takrat se zgodijo največje spremembe v življenju obtoženca. Pripor je velik šok. Zagotovo ga drugače doživijo ljudje, ki so prej imeli urejeno, normalno življenje, bili ugledni člani družbe, morda tudi medijsko izpostavljeni, kot tisti, ki še sami od sebe ne pričakujejo veliko. Sodni postopek lahko traja pol leta, leto ali celo več. To je tisti del, ko se življenje prelomi. Do izreka sodbe pa si obtoženec že ustvari neko strukturo novega življenja, naveže stike, si ustvari socialni krog in usvoji novo rutino.  Prestajanje kazni je celo lažje, saj je v priporu več omejitev. Manjše sobe, le dve uri gibanja na odprtem prostoru, manj dostopa do prostočasnih aktivnosti, rekreacije itn. V Celju smo sredi mesta in zato nimamo nobene zelenice, drevesa, kaj šele vrta. To je za mnoge velik udarec.

Faza pripora je torej za obtoženca najhujša. Kaj se takrat dogaja s človekom, ki nikoli ni pričakoval, da bo končal za rešetkami?

Ne vem, ali sem kdaj srečal koga, za katerega je pripor prišel kot strela z jasnega. Vedno se prej dogaja nekaj, kar odpira vsaj majhno možnost, da se bo tako končalo. Je pa res, da se vsakemu ta možnost zdi zelo daleč od verjetnega. Imel sem priložnost delati tudi s primeri, ki so odmevali v medijih, in kljub ogorčenim izjavam za javnost, da tega niso pričakovali, ni ravno tako. Nihče se še ni zbudil v priporu ugrabljen iz postelje, vedno so zadaj postopki. Sicer pa je dogajanje v človeku odvisno predvsem od tega, česa je bil sploh obtožen. Pri kategoriji stebrov družbe, če jih tako imenujeva, se pravi urejenih, uglednih in dobro situiranih posameznikov, gre največkrat za dve stvari. Ena je gospodarski kriminal, druga pa nasilje v družini. Pri teh je seveda največji šok to, kaj se je v družini zgodilo, da je razpadla, soočanje z lastnim dejanjem. Pri prvih pa je šok večplasten. Na eni strani izguba osebne svobode in ločitev od bližnjih, na drugi pa tudi odrezanost od posla, ki je za marsikoga središče obstoja in samopodobe.

Kaj to pomeni za uspešnega poslovneža?

Ti ljudje se srečajo s skoraj popolno komunikacijsko odrezanostjo. Nič več neprestanih klicev po mobilniku, nič več poslovnih sestankov, podpisovanja pogodb, terjanja dolžnikov, plačevanja računov, poslovnih načrtov itn. Človek se znajde v svojevrstnem vakuumu, brez svoje rutine, obveznosti, nemočen in odrezan. Pri marsikom ne gre le za izgubo poslovnih priložnosti, gre za neplačane kredite in neizpolnjene pogodbene obveznosti. »Šli mi bodo hiša, avto, podjetje …« razmišljajo in to je velik stres. Prva čustva so izjemno intenzivna. Ljudje to doživijo kot najnižjo točko svojega življenja. Odvzem fizične svobode daje človeku občutek, da je izgubil celotno svoje življenje.

 

---

Več preberite v tiskani Jani (šr. 38, izid: 17.9.2013).

---