Mateja Jordović Potočnik

Spet se najdejo taki, ki bi lahko mirno živeli brez kulture ali ji počasi namenjajo vse manj in manj sredstev, da bi jo izstradali. Politična nasprotja kulturnemu življenju vedno škodijo, toda prav zaradi ljudi, ki za pravico, za željo po izražanju v maternem jeziku zastavijo vso svojo življenjsko energijo, kulturne ustanove, kakršna je tudi Center za glasbeno vzgojo Emila Komela v stari Gorici, ne usahnejo. Alessandra Schettino, njegova ravnateljica, nadaljuje zgodbo zdaj že pokojnega ravnatelja Silvana Kerševana. Zgodbo, v kateri že od prvega poglavja meje med različnimi narodi mehča ljubezen do glasbe.

Nanjo so nas že večkrat opozorili, predvsem starši glasbeno nadarjenih otrok, ki so v zamejski glasbeni šoli lahko razvijali talente, ki so jih drugje prezrli in jim mirno zaprli vrata, ker v točno določenih petih minutah niso pokazali pričakovanih veščin. Alessandra je našla svoje poslanstvo. Z zamejsko glasbeno šolo v Gorici jo veže zgodovina. Ni edina, a njena pot, njeno delovanje, njen glas in volja so v teh spet občutljivih časih ključnega pomena. Vseskozi bdi nad njo duh Silvana Kerševana, legende, ki se je vseskozi zavedal notranje povezovalne moči glasbe. Tako ključna za območja, kjer živijo manjšine in je tudi v današnjih časih še vedno čutiti težnjo po podrejanju na eni strani ter veliko željo po iskanju poti na svobodo.

Legenda in vizionar. Na steni, na vidnem mestu Alessandrine pisarne, je fotografija Silvana Kerševana. Omeni ga skoraj v vsakem stavku, s tako hvaležnostjo in občudovanjem, da začenjamo razumeti, kako velik pečat je zapustil. »Ko njega ni bilo več, me je upravni odbor imenoval za ravnateljico. Tega je zdaj kakih pet let ...« Mimogrede pove, da je solopetje tista nit, ki jo veže na šolo. Da je po šolanju tukaj študirala še marsikje, v Benetkah, Salzburgu, se izpolnjevala pri slovitih mentorjih, med drugim pri Leonu Magieri, ki je bil mentor in osebni prijatelj Luciana Pavarottija. Tudi Marjana Lipovšek je bila njena mentorica in mnogi drugi. Ampak Silvan Kerševan, on je bil »umetniška duša«, ki jo je zapisal vlogi ravnateljice. Ker ne gre le zanjo, v vlogi ravnateljice take šole se skrivajo višji nameni od osebnih ambicij. »Bil je umetnik. Videl je naprej. Vedno je pustil vrata vsem odprta. Ni želel, da bi to postala selektivna šola, ampak da je odprta za vse, ki imajo željo. Nikoli ni nikogar zatrl na začetku, pa čeprav ni prvi trenutek pokazal vseh adutov. Ni poznal besed 'ti pa nisi sposoben'. Vedel je, da v petih minutah ne moreš ugotoviti, kdo je nadarjen in kdo ni. In tako so k nam prihajali otroci, ki so jim bila drugje vrata zaprta, in iz sebe naredili veliko. In ko je bilo učenja konec, so njegova vrata ostajala odprta. Vedno je rekel, pridi na kavo.«

Ravnateljica, učiteljica, solistka. Alessandra, ki sicer z možem živi v Števarjanu v italijanskih Brdih, pravi, da bi bila težko dobra ravnateljica, če ne bi imela stika z otroki. Zato je tudi učiteljica solopetja. »Telefoni, papirji, administracija po eni strani lahko frustrirajo ustvarjalnega človeka. Stik z otroki me napolni, čeprav  sem včasih tudi utrujena.« Zna z otroki. Z enakim žarom jim pripoveduje o skupini U2 in o Mozartu. Oboje je pomembno, vendar naj otroci vedo, da je bil pred U2, recimo, še kak Mozart. In pridejo stiske pri otrocih, ko ne bi več, tedaj jim je treba še posebej znati prisluhniti, jih podpreti. »Ko otroku popusti želja, je treba začutiti, kdaj vztrajati, kdaj ne. Tedaj se pogovorim s staršem.«

Otroci so zelo obremenjeni že s šolo, glasbena šola pa je še ena vzporednica, ki od njih zahteva, da se še dodatno trudijo. »Učimo jih avtodiscipline in skupaj s starši tudi tega, kako prebroditi krize.« Dobra pedagoginja in ravnateljica pa ne bi mogla še brez nečesa, brez odra, kjer se sama lahko izraža, kjer vse to, kar uči otroke, lahko živi. »Kadar stopim na oder, sem lahko jaz. Izrazim se pred publiko. Komuniciram z njo preko glasbe, kjer ne morem ničesar tajiti. Se za ničemer skriti. Nimam instrumenta. Instrument je moj glas. In ta ne zna blefirati.«

Šola iz časov ostrih meja. Obiskuje jo več kot 300 učencev. Imajo zelo razvito zborovsko dejavnost, klavirski oddelek, jazz, moderno glasbo, predvsem pa je to kraj druženja. Že dolgo je znana po tem, da so dobrodošli vsi, ki bi se radi umetniško izrazili. Vrata so odprta za vse. Meja ni. A politika dela po svoje. Tako se zapletajo stvari tudi še danes. Zasebna glasbena šola, ki jo vodi Alessandra, po italijanski zakonodaji prejema podporo za obstoj od Republike Italije, kar zagotavlja zakon o zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Poleti se je nekaj zapletalo. Deželni svetnik Stefan Ukman je izjavil, da je »obnašanje slovenske glasbene šole podobno ožji skupini ljudi,« kar so številni obsodili in ga hkrati opravičevali, češ da se gotovo ni kaj dosti ukvarjal z globljim pomenom obstoja te šole. Poznavalci dvomijo, da se je zavedal, v kakšnih razmerah je nastala, kam segajo njene korenine, kako pomembno stičišče za otroke je in na kako visoki ravni deluje. V ozadju je politična volja, so ugotovili, saj si nekateri želijo, da bi se (zaradi zmanjšanja stroškov?) združili dve slovenski glasbeni šoli. Mi verjamemo, da se bodo stvari uredile tako, da se zgodovina ne bo ponovila. In da želja po iskanju in izražanju narodne identitete nikoli ne umre. Želimo, da glasba še naprej ostaja tisto orožje, s katerim so zavedni Slovenci vsaj na teh koncih vedno zmagali proti političnemu spletkarjenju.