Monja Galuf, 47-letna ekonomistka, je na svoj rojstni dan pred devetimi leti dobila pogubno darilo – izvide, ki so kazali, da ima akutno levkemijo. Po dveh kemoterapijah, ki ju je, kot pravi, komaj preživela, se je odločila, da tako hudih posegov v svoje telo ne dopusti več. Že od prve kemoterapije naprej se zdravi z belo omelo, kar pa ne pomeni, da je uradni medicini obrnila hrbet – nasprotno, zelo hvaležna je vsem na hematologiji UKC Ljubljana, ki jo vsa ta leta spremljajo in ji pomagajo. Prepričana je, da se lahko za svoje življenje zahvali čudežu uradne medicine in alternative hkrati in da bi z malo več posluha lahko olajšali (in podaljšali) življenje bolnikov, pa tudi zmanjšali stroške zdravljenja.

Govoriti javno o bolezni, še posebno če je tako huda, da so možnosti preživetja vprašljive, ni preprosto. Monja bi rada pomagala še komu, ki se znajde v podobnem krču, kot se je pred devetimi leti znašla sama. Z našo fotografko Matejo sta se pri priči sporazumeli – pred nekaj leti je namreč za isto diagnozo v najlepših letih po dolgi agoniji umrl Matejin mož. Po presaditvi kostnega mozga je bilo videti, da je levkemija premagana, pa je čez čas še siloviteje pridrla nazaj. Zmagala je, še preden so našli novega darovalca. Bi pomagalo, če bi vedel za preparat iz bele omele?

Kako se je začelo. »Kar nekaj časa sem se že počutila slabo, utrujeno, z malo energije, kar ni bilo značilno zame. Obiskala sem svojo zdravnico, pa mi je rekla, da verjetno preveč delam. Dokaj hitro zatem sem jo obiskala še nekajkrat. Dobivala sem antibiotik za antibiotikom, malo je bilo bolje, potem pa se je stanje znova poslabšalo. Po rokah so se pojavile tudi modrice, pa sem dobila komentar, da sem se verjetno kam udarila. Sama sem vedela, da to ne drži.

Ker mi zdravnica nekako ni hotela verjeti, da se z menoj nekaj dogaja, sem si sama plačala nekatere preglede. Z ne preveč dobrimi izvidi sem izsilila, da sem dobila napotnico za pregled v mariborski bolnišnici. Po treh dneh, na svoj rojstni dan, sem izvedela strašno diagnozo. Sedela sem v bolniški postelji, ko mi je zdravnik na hitro povedal, da imam akutno levkemijo. Vprašal me je še, ali imam kakšno vprašanje. Seveda se tisti trenutek nisem domislila niti enega. Doktor je odšel, jaz pa nisem dojela, kaj mi je povedal. Ko bi se mi posvetil vsaj deset minut in mi razložil, za kaj gre, tudi kakšno spodbudno besedo sem pogrešala! « pravi Monja.

Potem se je začelo grozno obdobje. Pristala je na zdravljenju v ljubljanskem UKC. »Zdravniki so me seznanili, da bom morala opraviti štiri cikluse kemoterapij, to pomeni, da bom v bolnišnici zelo dolgo. Vsak ciklus pomeni ležanje v bolnišnici po mesec dni, v tem času so omejeni stiki z ljudmi, saj s hudimi kemoterapijami stolčejo imunski sistem na čisto ničlo. Že samo majhen virus, bakterija ... lahko povzročita, da zaradi nezmožnosti delovanja imunskega sistema preprosto umreš.

Začela sem prvi ciklus kemoterapije in bilo je grozno. Tri bolnice smo se stiskale v sobici, ki je bila ločena od moške sobe le s stenami brez stropa. Tako smo slišale vse, kar se je dogajalo v sosednji sobi, tudi smrčanje moških, če se malo pošalim. Za obe sobi s šestimi bolniki smo imeli na voljo eno kopalnico, kar je bila prava katastrofa. Sobe so bile brez klimatskih naprav, in ker je bilo zunaj poletje, je bilo v sobi tudi po 35 stopinj. Bile smo brez televizije, brati nisem mogla, ker niti knjige nisem mogla držati v rokah, tako sem bila slabotna. Bivanje je bilo travmatično, zdaj je drugače, saj ima hematologija nove prostore,« pravi Monja, ki še zmeraj redno zahaja tja. Sob (hvala bogu) še ni videla, toda drugi prostori in ambulante so sodobni in končno primerni za zdravljenje tako hudih bolezni.

Kemoterapija uniči telo in duha. Po prvem ciklusu kemoterapije je prišla domov lažja za celih 15 kilogramov. Uničena telesno in duševno. Naslednja kemoterapija je bila predvidena čez dobrih deset dni. Zatekla se je k zdravniku, ki ga že dolgo pozna, ukvarja se namreč tudi z alternativo, med drugim se je specializiral za zdravljenje rakavih bolnikov. »Je odličen poznavalec zdravljenja z belo omelo, ki je pri nas v Sloveniji v uradni medicini žal nočejo priznati, v Nemčiji pa jo uporabljajo kot dodatno zdravljenje ob kemoterapiji. Bela omela namreč preprečuje in uničuje metastaze, predvsem pa krepi imunsko obrambo telesa. Zato sem po odhodu iz bolnišnice odšla k svojemu terapevtu na prvi posvet,« pravi Monja.

V bolnišnici je žal tako, da zdravniki seveda naredijo vse, da bi bolniku pomagali po običajnih uveljavljenih poteh. »Nič pa se ne naredi za splošno podporo bolniku. Ležiš tam prestrašena, gledaš umirajočo sotrpinko v sosednji postelji in premišljuješ, kako boš sama morda kmalu na istem. Prepuščena si sami sebi, nihče od strokovnega osebja pa niti nima časa, da bi se ukvarjal s čim drugim kot s tem, kar je nujno potrebno. Sicer pa so v UKC Ljubljana na hematološkem oddelku res odlični zdravniki in prijazno medicinsko osebje, le premalo jih je za takšno število pacientov.«

Drugič je bilo še huje. Čez deset dni so jo klicali iz bolnišnice, naj pride na drugi ciklus terapij, a jih je z različnimi izgovori odlagala, medtem pa je prejemala injekcije bele omele, ki so jo vsaj malo spravile k sebi. »Grozno me je bilo strah, a sem po dobrih dveh mesecih vendarle znova odšla v bolnišnico. Tokrat so bile kemoterapije hujše ali pa sem jih slabše sprejemala. Bele omele v bolniški postelji seveda nisem mogla dobivati, kar je razumljivo. Za nameček je umrla še sotrpinka iz moje sobe, ki sem jo spoznala že prvi mesec zdravljenja. Tokrat sem bila prepričana, da iz bolnišnice ne bom prišla na dveh nogah, ampak vodoravno. Hkrati so me začeli zdravniki seznanjati, da moram začeti razmišljati o presaditvi. Nekako se za to nisem mogla odločiti. Po pravici povedano sem bila tako zelo izžeta od terapij, da nisem mogla razmišljati o ničemer, a sem prestala tudi ta drugi mesec bolnišnice. Prisegla sem si, da se na kemoterapije ne vrnem več. Sicer so bili izvidi dobri. Zdravniki so mi predpisali še preventivno zdravilo, ki sem ga jemala, vendar se za nadaljnje zdravljenje nisem več odločila. Prepričana sem bila, da iz bolnišnice ne bi več prišla živa,« pravi Monja, ki ima za povrh že dolga leta chronovo bolezen, kronično vnetje prebavil, kar je zdravljenje seveda še zapletlo.

Kako so se odzvali, ko je povedala, da ne sprejema niti preostalih dveh ciklusov kemoterapij, niti obsevanja, niti presaditve? Jasno ji je bilo rečeno, da najbrž ne bo več dolgo živela, zdravnik, ki jo je takrat obravnaval, je »znorel« in se ni hotel več ukvarjati z njo. »Zdravniki so mi hoteli dobro, to sem prepričana, vendar žal nisem več zaupala kemoterapijam. Preveč poškodujejo telo in dušo človeka. Doktorjem zaupam, vendar sem prepričana, da bi bilo za bolnike veliko bolje (za zdravstvo pa ceneje), če bi v proces zdravljenja vključili v tujini preizkušeno alternativo,« pravi. Človek bi težko povzel vse lepe in tople besede, ki jih Monja namenja prejšnji zdravnici dr. Mojci Modic in prof. dr. Petru Černelču, predstojniku hematologije, ki se z njo ukvarja zdaj. Uradna medicina je prepričana, da je imela Monja srečo in da so pomagala biološka zdravila, ki jih jemlje. Monja, ki je videla, kako so se za zmeraj poslavljale sotrpinke s podobno hudo obliko levkemije, kot jo ima sama, pa so ubogljivo prestale vse predpisane postopke in pojedle vsa ponujena zdravila, pač meni drugače.

Kaj je počela? »Injekcije bele omele (zdravilo se imenuje Helixor) sem si dajala trikrat na teden, in to cela tri leta. Seveda me je pri tem vodil moj terapevt, saj je bilo treba ugotoviti, v kakšnih dozah je zdravilo zame najučinkovitejše. Šlo je za celostno zdravljenje, dobila sem namreč cel kup nasvetov, pa tudi prepovedi. Morala sem poskrbeti, da je postalo moje zakisano telo bolj bazično, kar je izjemno pomembno za hitrejšo ozdravitev. Iz prehrane sem izključila sladkor in moko, zajtrk je moral biti krepek, kar čudila sem se, ko sem začela dan z zelenjavno juho! Gibati sem se morala po osem ur na dan, kar ni bilo preprosto, saj sem pri kemoterapiji staknila poškodbo, za katero nisem dobila diagnoze. Nisem namreč mogla hoditi normalno, gibala sem se kot robot. Celo leto je trajalo, da so me noge začele ubogati. Nisem zmogla hitre hoje, o teku sem lahko le sanjala. Vendar sem s pomočjo svojega terapevta in seveda vseh bližnjih tudi to premagala. V veliko pomoč sta mi bila moj kuža in pa jahanje konja, kar je odlična terapija. Sicer sem se z jahanjem ukvarjala že pred boleznijo, zdaj pa sem to le nadaljevala.

V tem času sem upoštevala tudi nasvet terapevta in hodila spat ob 21. uri, pomanjkanje spanja namreč zelo oslabi naš imunski sitem. Ko spimo, naše celice dobivajo dovolj krvi in kisika, pa tudi hrane. Potovanja so bila tako rekoč prepovedana, saj se telo težko privadi na drugačne razmere, skratka, vse, kar ga ovira pri zdravljenju, je treba odložiti. Moram povedati, da sem se v teh treh letih zdravljenja z alternativo naučila ogromno stvari. Zelo sem hvaležna svojemu terapevtu za vse, kar je storil zame.«

Kaj se je zgodilo? Monja ne verjame v čudežno ozdravitev, ki bi se zgodila tudi brez bele omele. Naj na kratko seštejemo: junija 2008 je preživela prvi ciklus kemoterapij, ki so na grob način zajezile bolezen, po tistem je takoj začela jemati belo omelo. Čez dobra dva meseca je dobila še drugo kemoterapijo (in znova takoj nadaljevala z omelo), januarja naslednje leto so izvidi potrdili, da je bolezen v remisiji, torej v mirovanju oziroma da je vsaj začasno zazdravljena. Odtlej je minilo devet let, pet let preživetja pa je nekakšna meja, za katero velja, da je rakavi bolnik ozdravljen. »Seveda se lahko bolezen kadar koli vrne, prav tako kot lahko popolnoma zdrav človek kadar koli zboli. Zato sem se odločila tudi za preventivno zdravljenje z belo omelo. To pomeni, da naredim eno terapijo v pomladnih mesecih in eno terapijo v jesenskih mesecih. To so meseci, ki so že sami po sebi značilni za prehladna in druga obolenja, zato je toliko pomembneje, da ostanem v dobri kondiciji,« pravi Monika. Med zdravljenjem se je veliko naučila in pomagala z nasveti tudi drugim, ki so se znašli v podobni stiski kot ona. Obiskala je tudi gospo Ivo Ebner v Nemčiji (več o njej v okvirčku), ki se ukvarja z zdravljenjem ljudi z belo omelo (zakaj tam in zakaj ne pri nas?!).

Zakaj ne sprejmemo? Pred leti, ko rak še ni bil tako pogost, se je o tej bolezni govorilo le šepetaje, razmišlja Monja. Za bolnike je veljalo, da ne bodo več dolgo med živimi. Zdaj seveda že vemo, da rak ni enovita bolezen, da so nekatere vrste dokaj lahko ozdravljive, marsikaj je pač odvisno od tega, kdaj ga odkrijemo, da pa so nekatere agresivne vrste raka še zmeraj težko ukrotljive. Vsekakor bi morali bolnika oborožiti z vsem, kar lahko pomaga, in če bela omela dokazano preprečuje ponovitev bolezni in se denimo v Nemčiji dobi na recept, ki ga plača zavarovalnica, zakaj je to tako težko sprejeti v naši uradni medicini? Monika zdaj živi normalno, ni vegetarijanka, tudi kakšen košček čokolade si privošči, živi pač, kot je navajena, saj je tudi pred boleznijo živela dokaj zdravo. »Na koncu bi dodala, da so to le moje osebne izkušnje, vsak je pač svojega telesa gospodar in se mora sam odločiti, kako ravnati, če zbolimo,« pravi Monika. Imena terapevta, ki ji je pomagal, noče povedati, ker mu ne želi nakopati težav. Kar nekaj zdravnikov je v Sloveniji (povečini so upokojeni in torej zunaj uradnih ustanov), ki pomagajo rakavim bolnikom, ki želijo poskusiti še z belo omelo, nekateri pa odpotujejo v Nemčijo k Ivi Ebner. Le čemu je to potrebno, pravi Monja, in ker je ekonomistka, si seveda lahko razloži, da je pač z nekaterimi postopki in pripravki lažje zaslužiti kot z drugimi. Bela omela ni med najdražjimi, čeprav bolnika, ki jo mora sam plačati, precej stane. Sedem injekcij stane 60 evrov, kar zadošča za dva tedna.

Kako deluje bela omela?

Slovenci smo dobili informacijo o zdravilnosti pripravkov iz bele omele pred leti, ko je izšla knjiga Ive Ebner Bela omela. Ta slovenska zdravnica se ukvarja z naravnim zdravljenjem in ima izobrazbo iz uradne in široke palete komplementarne in alternativne medicine, živi in dela v Münchnu. V knjigi seveda obravnava raka celostno, pravi, da to ni bolezen le tistega dela telesa, kjer se je pojavil, ampak da je bolan ves organizem. Poleg bele omele in prebavnih encimov, ki jih je treba dodajati, je treba korenito spremeniti razmišljanje in življenjski slog.

Kako deluje bela omela, ena od najbolj raziskanih rastlin? Snovi iz omele spodbujajo in sprožijo verižne reakcije imunskega sistema, ki so usmerjene proti tumorskim celicam, uničujejo jih in preprečujejo metastaziranje. Hkrati spodbudijo imunski sistem, ščitijo pred okužbami in blažijo stranske učinke agresivnega zdravljenja. Na splošno izboljšajo kakovost bolnikovega življenja, njegovo počutje, apetit, aktivnost in tudi spanje. Skratka, rakave celice, še posebno večje tumorje, je treba iz organizma spraviti kirurško ali s kemoterapijo (obe kemoterapiji sta v Monjini krvi uničili rakave celice), ekstrakt bele omele pa poskrbi, da se bolezen ne ponovi. Lahko pa pripravek iz omele deluje tudi kot kemoterapevtik, če ga injicirajo naravnost v tumor, pravi Eberjeva. Omela deluje pri vseh vrstah raka, če bi odkrili pri bolniku predrakavo stanje, bi lahko raka tudi preprečila. In marsikatero drugo bolezen, saj deluje tako, da okrepi obrambni mehanizem telesa.

Bela omela v ljudskem zdravilstvu

Bela omela je vzbudila pozornost raziskovalcev, saj jo je mogoče najti v najstarejših zapiskih človeštva in se z njo zdravimo še danes. Je zajedavka, ki s šopastimi zimzelenimi koški že od daleč opozarja nase. Uporabljamo predvsem omelo, ki raste na sadnem drevju, nabiramo jo, ko odpadejo bele, zelo strupene jagode. Nabiramo predvsem vršičke in listje, sušimo jih ali takoj namočimo v žganje in naredimo tinkturo (oboje dobimo tudi v lekarnah). Pripravke uporabljamo za boljšo presnovo, uravnavanje krvnega tlaka, za srčno-žilne bolezni in boljši spanec. Čaja ne kuhamo, ampak omelo namakamo v hladni vodi.

Arhiv