Revija Zarja

Kamnito in še pred leti skoraj opuščeno mesto v Kalabriji res ni milijonsko velemesto, kjer bi se kdo potegoval za županski stolček, da bi obogatel ali prinesel svoji stranki nove točke. A tudi v tem primeru si lahko marsikomu trn v peti. Najprej lokalni mafiji, nato postaneš še državni sovražnik, kot je pravkar izkusil župan Riaceja Domenico Lucano.

Po letošnjih spomladanskih parlamentarnih volitvah se je v Italiji marsikaj spremenilo. Pomembne položaje v državi so zasedli mladi politiki brez izkušenj, kar ni nujno slabo, saj bi lahko prinesli svežino in nov način razmišljanja. A izvolili so jih desničarski volivci z jasno izoblikovanimi stališči do težav v državi. Teh je res veliko, od enormnega državnega dolga do velikanskih razlik med severom in jugom države.

Za vse so krivi migranti. In tu so še migranti. Krivi za vse. Pritisk na Italijo je velik, saj se že desetletje izkrcavajo na njenem jugu in povzročajo velikanski logistični problem. Desničarske stranke so jih že pred volitvami pretopile v topovsko hrano za medije in začele »streljati«: podoba mest se je spremenila zaradi njih, kriminala je več prav zaradi njih, domačim delavcem jemljejo delovna mesta, država zanje porabi velikanske zneske, ki bi jih lahko bolje porabila, saj se revščina povečuje. Matteo Salvini, vodja desničarske Lige, sedanji minister za notranje zadeve ter podpredsednik vlade, se tudi po volitvah ne ustavi pri širjenju protimigrantske govorice. Ni težko povezati, kako odklonilna stališča ima minister Salvini do župana Lucana iz mesteca, ki so ga obnovili priseljenci in s tem postali svojevrsten primer dobre integracije, kar je županu priznal ves svet.

Aretiran, a kmalu izpuščen. Pred nekaj dnevi so Lucana aretirali. Na vrhu seznama obtožb so se znašle nezakonita pomoč migrantom in nepravilnosti pri vodenju komunalnih poslov v zvezi z zbiranjem smeti. Salvini se je že nekaj ur zatem oglasil s privoščljivim tvitom: Zdaj bomo videli, kaj bodo tokrat rekli podporniki župana! Lucana je že videl za rešetkami z obtožnico, a scenarij ni bil dodelan: naslednji dan so ga izpustili, obtožnica ga ni imela kje zgrabiti. Najhuje, kar so mu lahko očitali, je bilo, da naj bi neki Nigerijki predlagal poroko z domačinom, kar bi ji olajšalo pot do državljanstva. Nobenih sledov o korupciji niso našli, saj, kot se je branil župan, nima niti računa, kamor bi mu kdo lahko nakazal podkupnino, tudi če bi to želel. Primer še ni zaključen, najbrž bodo tožniki še skušali najti nepravilnosti in ga onemogočiti.

Morda vse deluje kot prenapet bežen obračun dveh različno mislečih politikov, a mnogi menijo, da dogodek vzbuja skrb zaradi več stvari. Salvini ni imel veliko dela z iskanjem krivcev za težave. Obsoditi je treba tudi tiste, ki migrantom pomagajo. Njegova retorika je poznavalcem zgodovine znana. Italijani so že imeli politika, ki je stopal na prste od vznesenosti, kadar je govoril ljudstvu in pozival k obrambi svetih ciljev za zaščito domovine. In današnja govorica novopečenega politika ni nič drugačna, kadar grozi nasprotnikom, pa tudi Evropi in vsem, ki bi si ga drznili kritizirati.

Protesti razumnikov. Na srečo je v Italiji in Evropi veliko razumnikov, ki poznajo zgodovino in vzporednice s sedanjim ravnanjem oblasti. V podporo Lucanu so organizirali manifestacije po vsej državi. Oglasili so se intelektualci, ki niso nasedli navideznim obtožbam in še vedno verjamejo, da je župan doslej opravil veliko delo. Salvini, če odmislimo vse drugo, je naredil vsaj eno veliko napako. Nikoli ni bil v miroljubnem in spravljivem Riaceju. Nikoli se ni na svoje oči prepričal, kakšno je tam vsakdanje življenje, kako ljudje drug ob drugem kmetujejo, ustvarjajo in kako otroci hodijo v šolo. A saj si tamkajšnji prebivalci in njihov župan Lucano najbrž tudi ne želijo, da bi jih Salvini obiskal, in raje pričakajo druge ugledne goste z vsega sveta.

Revija Zarja

Zapuščeno mesto, ki je sprejelo migrante

Za Riace bi danes vedelo še mnogo manj ljudi, če tam ne bi leta 1972 našli pravega zaklada: v morju pred pristaniščem sta ležala dva bronasta grška kipa, ki veljata za sam vrh klasične antične umetnosti. Zdaj restavrirana stojita v glavnem mestu province Reggio, a ju žal vidi in pozna premalo ljudi. Stroka ju je poimenovala bronasta kipa iz Riaceja, a začasna slava mestu ni pomagala ustaviti odhajanja prebivalcev. Mesto leži na vzpetini ob morju, ob obali pod njim je manjše pristanišče. Po drugi svetovni vojni so mestece v enem najbolj odmaknjenih predelov Apeninskega polotoka prebivalci množično zapuščali. Odhajali so delat v tovarne na razviti sever Italije, drugi so emigrirali in šli za sorodniki v Ameriko, Avstralijo ter na Novo Zelandijo. Domačinov je ostalo manj kot dva tisoč. Vsako leto jih je umrlo še petnajst ali dvajset, novi se niso rojevali. Na koncu je v mestu ostalo le nekaj deset prebivalcev in leta 2000 so nameravali zapreti šolo. Župan mesta je postal Domenico Lucano, domačin, ki je nekaj let živel na severu Italije, a se je vrnil v domače kraje.

Leta 1998 so se tam prvič izkrcali migranti. Morski tok je kakih dvesto Kurdov zanesel na obalo pred mestom. Na stari barki so odpluli iz Turčije, kjer bi jih najverjetneje zaprli že zato, ker so Kurdi. Dotlej so prebivalci iz mesta vedno le odhajali, se spominja Domenico Lucano, ki kot župan mesta Riace opravlja tretji mandat. Težave Kurdov je dobro poznal, njihov boj za domovinsko pravico v Turčiji je spremljal že prej. Prvi stik v živo z njimi pa je imel, ko jim je pomagal pri začasni namestitvi. Prišleke je zapuščeno mesto ob obali spominjalo na domače kraje. Naslednje mesece so se bolje spoznali in župan se je domislil, kako bi lahko v skupno korist naredili nekaj pomembnega.

Vse drugo je danes že zgodovina: župan in mestni prebivalci so v priseljencih videli priložnost za ponovno oživitev mesta. Ponudili so jim možnost, da si obnovijo hiše, pomagali so jim organizirati delo, tudi državno pomoč in vse, kar so potrebovali za nov začetek.

Riace je »zaslovel« kot pravi model integracije priseljencev in o njem so poročali svetovni mediji. Obiskovali so mesto in navdušeno pisali o sožitju v njem ter uspešnosti modela, ki je zaživel zaradi županove odprtosti. Leta 2010 je osvojil tretje mesto na lestvici uglednih županov sveta. V utemeljitvi so ga imenovali Gandi današnjega časa. Čeprav ni predsednik katere od velikih svetovnih korporacij ali vplivnih držav, je leta 2016 na lestvici najvplivnejših osebnosti na svetu, ki jo vsako leto objavlja revija Forbes, pristal na 40. mestu. Na njej je bil edini Italijan ob pomembnih osebnostih, kot so Angela Merkel, papež Frančišek ali Tim Cook, predstavnik korporacije Apple.