Drugačnost iz prve roke
Vznemirljivo desetletje je za številnimi prostovoljci, ki v okviru 16 organizacij po vsej Sloveniji pripravljajo živo knjižnico, v kateri si lahko vsakdo brezplačno izposodi živo knjigo, torej človeka, ki mu osebno pove, kakšno je v resnici njegovo življenje (in s tem morda razbije kakšen vaš stereotip). Eden izmed njih je že pet let tudi Mitja Blažič, koordinator ljubljanske žive knjižnice in nacionalne mreže tega zanimivega projekta, ki je vzniknil pred 17 leti na Danskem – kot odgovor skupine mladih na nasilen incident na nekem glasbenem festivalu. V katalogu žive knjižnice bi pod imenom našega sogovornika pisalo: gej, aktivist, novinar, feminist.
Ko je Mitja pred sedmimi leti zagrizel v vodenje tega projekta, si je takoj zaželel razvijati mrežo živih knjižnic, da bi se za to usposobilo čim več nevladnih organizacij po vsej državi. »Izobražujemo brezplačno, slušatelji morajo le obljubiti, da bodo brezplačno podajali znanje. Delavnic ne zaračunavamo, razen če grem na primer v Koper, prosim za potne stroške.«
Eksorcista, prosim. Izkazalo se je, da je najbolje, če živo knjižnico organizira lokalna organizacija, ki domače okolje najbolje pozna. »V Sežani so imeli dom za osebe s posebnimi potrebami (s težavami v duševnem razvoju), do katerih so domačini imeli strahove in predsodke, zato so prav ljudi iz tega doma povabili, da bi bili žive knjige. Tako so omogočili domačinom, da spoznajo domske stanovalce, njihove težave in zgodbe v ozadju, izgubijo strah do ustanove in ljudi v njej. Sam nisem vedel za to problematiko, zato je tako pomembno, da je živo knjižnico organiziral sežanski mladinski center.«
Nabor živih knjig je od kraja do kraja drugačen, na novembrski knjižnici v Kranju so si obiskovalci za polurno »branje« lahko izposodili eksorcista, nekdanjega samomorilca, skavta, žensko, spolno zlorabljeno v najstniških letih, žensko, ki ne živi po pravilih, in nekdanjega interniranca v Dachauu. V eni izmed takih zbirk je bilo opaziti tudi osebo, ki je doživela nadnaravne izkušnje, mamo osmih otrok, pogosto pa so na »policah« žive knjižnice geji, lezbijke, brezdomci, nekdanji odvisniki. Zadnje čase se mnogo predsodkov ustvarja tudi do brezposelnih in podjetnikov.
Vsi se želijo pogovarjati dlje. Vsak bralec ima možnost 15-minutnega podaljšanja branja, kar praviloma vsi izkoristijo. »Ljudje se radi pogovarjajo, in ko imajo pred sabo človeka, do katerega so še malo prej čutili strah ali predsodke, se obnašajo drugače kot na družbenih omrežjih, spletnih debatah ali ob šanku.«
Če je bralec nespoštljiv, se knjiga zapre in branje se v hipu prekine, takšen bralec pa ne dobi nobene knjige več v izposojo. Ljudje so večinoma spoštljivi, neprimernega obnašanja je v resnici zelo malo. »Pravzaprav vem zgolj za en primer: pokrito muslimanko so spraševali, ali nosi tangice, in je branje takoj prekinila. Vse knjige gredo skozi proces usposabljanja in se zavežejo k spoštovanju človekovih pravic, k spoštovanju raznolikosti, kar ne pomeni, da se moramo o vsem strinjati,« pravi Blažič.
Več v Zarji, št. 2, 8. 1. 2018
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
