Šimen Zupančič

»Če si rojen na deželi, se ti ljubezen do živali in narave zaleze v vsako poro telesa. Odraščala sem na Štajerskem, v bližini Celja, tam smo imeli luštno kmetijo in sem bila ves čas v stiku z živalmi. Ljubezen do njih, še posebej psov, ki so velikokrat boljši prijatelji kot marsikateri človek, mi je bila tako dana že v zibelko. Od malega sem bila v stiku z njimi, vendar me je življenje peljalo po drugih ovinkih,« pripoveduje Simona, ki se je odločila za študij ekonomije, vendar ni nikoli delala kot ekonomistka. Znanje, ki si ga je nabrala na fakulteti, ji je prišlo prav, vendar je zelo dinamična ženska, ki se je ne da ujeti v pisarno. Rada je v stiku z naravo, obožuje razgibano delo, enoličnost jo ubija. Zato je počela marsikaj; njen življenjepis se bere kot oglasna deska za najrazličnejše službe. Začela je kot šivilja, delala v gostinstvu, bila socialna delavka, skoraj desetletje in pol pa je ta komaj 165 centimetrov visoka svetlolaska celo vozila tovornjak.

Pogumno za volan vlačilca. »Od malega sem si želela početi stvari, ki se jih drugi niso niti domislili. Med drugim sem si želela sesti za volan 'šleperja'. Opravila sem vozniško dovoljenje in dolga leta delala v mednarodni špediciji ter doživela vse sorte. Pri nas ženske za volanom tovornjaka niso ravno pogoste, v tujini pa je drugače. Velikokrat sem med nakladanjem po Franciji, Italiji ali Nemčiji srečala ogromne gospode v družbi drobnih žensk. A so te vozile tovornjake, moški pa so bili sopotniki. Tam je bilo to nekaj čisto običajnega, medtem ko so v južnih krajih naše nekdanje skupne države velikokrat podcenjujoče gledali na voznice, četudi smo bile tehnično bolje podkovane in spretnejše od kolegov. Kar nekaj časa sem v podjetju Primorje vozila kiper, nato pa sem morala zaradi poškodbe hrbtenice poiskati novo delo. Šla sem delat v Hotel, zavetišče in vzrejišče za male živali Oskar Vitovlje. Tam sem dobila veliko dragocenega znanja. Pokrivali smo celo Goriško in Primorsko, do koprskega in ljubljanskega zavetišča. Delo sem opravljala s srcem in se veliko naučila. Od direktorja, šefa in zdaj še predsednika Kinološke zveze Slovenije Harija Arčona sem vpijala obilico znanja o kužkih, saj so med drugim vzgajali nemške ovčarje za vojsko in policijo,« pripoveduje Simona, ki se je pred tremi desetletji, ko je v lokalu mimogrede videla zakonski par z bernskim planšarskim psom, v hipu zaljubila v to pasmo. Očarala jo je s srčnostjo, predanostjo, trudom, s tem, da z vso dušo ustreže lastniku. Prihajajo iz Švice, pred sto leti so skoraj izumrli, a so jih švicarski kinologi rešili. To so kmečki psi iz kantona Bern, ki so jih sirarji uporabljali za čuvanje drobnice, bili so pomoč in družba gospodarjem na kmetiji. Še posebej srečni so v naravi.

Ljubezen na prvi pogled. Ko je Simona torej prvič videla »bernija«, takrat so bili še zelo redki, si je obljubila, da ga bo nekoč imela tudi sama. Obenem je začela računati, koliko plač bo morala zanj odšteti. »Pred 21 leti sem si le izpolnila to željo. Kupila sem Nera, ki pa je imel žalostno zgodbo, a sem bila takrat še neizkušena. Kupljen je bil od preprodajalcev iz Madžarske, pozneje se je izkazalo, da je bil rodovnik vse prej kot pravi. Imela sem ga rada, bil je pravi cuker, šarmanten, z značajem, poln energije, pa tudi lumparij, zelo temperamenten, lep kot slika, a zame velika šola. Že kmalu so ga začele pestiti številne zdravstvene težave, kakršne se pojavljajo pri psih, ki jih množično, brez nadzora, neodgovorno in zgolj za preprodajo vzrejajo na vzhodu. 

Več v reviji Jana št. 21, 24.05.2022

Šimen Zupančič