Odvetnica, ki jo zanimajo gospodarsko pravo, novo kazensko pravo pravnih oseb (aktivno sodeluje pri kazenskih ovadbah!), z razlogom pa tudi ustava in kazenski zakonik (»Ker ju najvišji oblastni vrhovi kot po pravilu kršijo!«), si kot predsednica upravnega odbora Skupaj za knjigo prizadeva, da Mladinska knjiga ne bi prišla v roke nepravega lastnika. »Naraščajoča revščina me je dobesedno zrevoltirala, kajti po naravnih resursih najbogatejša država na svetu revščine ne bi smela poznati! Ob tem sem delala na področju, kjer sem lahko nemočno opazovala plenjenje in uničevanje delavstva, nevarnega nasprotnika novih kapitalistov.« V aktivnosti ne popušča: kmalu zatem, ko se je pred dvema letoma rodila ČZCBZ, se ji je pridružila in postala nadsvečenica Ana Pravična.

Osnovni cilj je vera v ljudi, v njihovo dobroto, v lepoto druženja. Verniki smo bolj jezni na državo kot na cerkev kot institucijo – cerkev se je pač znašla. Če namreč država dobesedno skrbi za tajkune in tudi za cerkev, naj skrbi še za reveže. Ker pa za reveže ne skrbi, smo ustanovili cerkev; da bo država skrbela zanjo, mi pa za reveže.

Zakaj blaženega zvonjenja, je to asociacija na Zvon 1 in 2 brez cinizma?

Brez. Zvon je magična stvarca, ljudje pa zelo radi verujemo, kajti če veruješ, imaš nekje nekoga. Jaz imam tako rada nekje nekoga: v tem primeru je ta nekdo nad nami zvon, ki skrbi za nas, je malo magičen in konec koncev čudežen.

Zato pravite  v imenu Zvona, Piskra in Svete ponve, bong, bong, bong?

Tako. Zvon je magičen, Pisker in Ponev pa sta asociacija na hrano, na to, da ni treba, da smo lačni. Ker gremo po sledeh drugih verskih skupnosti in smo želeli imeti namesto Karitasa nekaj svojega, smo ustanovili Čezvesoljski Pisker in regijske Piskrčke. Naša cerkev je vpisana v register, je šestinštirideseta po vrstnem redu in peta po številu vernikov. Naša Sveta knjiga in naš statut dopuščata prijavo na Facebooku – nekaj več kot osem tisoč vernikov nas je. Glede na to, da imamo še vpisne knjige, nas je seveda še več.

Kdo je vaš pobudnik, ustanovitelj?

Rok Gros, a pobuda je vzniknila iz druženja in zaradi obupa nad stanjem v državi. Pravimo, da nas je Zvon navdahnil – ja, to je točno to.

Zvon je najvišji institut, kaj pa je delo štirinajstih nadsvečenikov in nadsvečenic?

Smo najvišji organ naše cerkve, naslednji so zvonarji, za njimi verniki. V druge strukture še nismo šli, ker smo že občutili različne vrinjence, ki so zaslutili dobrobiti, morda tudi dobiček. Če bi se naša načela, da delamo dobro, da ne bomo nikoli bogata cerkev, ker bomo vse dali naprej tistim, ki potrebujejo, izrabljala, bi se lahko pojavil kakšen koristoljubnež – naša država cerkvi daje veliko privilegijev. Sakralni objekti namreč niso obdavčeni, ni niti nadomestila za stavbno zemljišče. Jaz vedno rečem, da so naši sakralni objekti naši domovi, ker drugih cerkva nimamo – bongamo, torej zvonimo lahko doma. Zna se zgoditi, da bomo prosili za naše revne domove, ki so sakralni objekti, da bodo neobdavčeni. Poudarjam: naš namen je, da so neobdavčeni revni domovi, ne da so neobdavčene bogatije! Verske skupnosti naj bi imele duhovno nalogo ozaveščanja ljudi v pozitivno smer. Po zakonu o verski svobodi država to nalogo cerkva plačuje s tem, da verske uslužbence oprošča različnih dajatev; plačuje tudi duhovnike, ki nudijo duhovno oskrbo v vojski, v bolnišnicah, na policiji, v zaporih – to je strošek države.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 43, izid: 28.10.2014).

---