Sedemindvajsetega decembra bo dve leti, kar je pod plazom tragično preminula ultramaratonka in vrtnarka Ruth Podgornik Reš. Njen tekaški podvig – prva med Slovenkami je leta 2011 pretekla enega najtežjih in najbolj cenjenih maratonov na svetu, 246,8 kilometra dolgi Špartatlon, in osvojila drugo mesto – so takrat posneli na filmski trak. Lani je film na svetovnem festivalu športnih dokumentarnih filmov v Palermu osvojil prestižno nagrado zlati vitez, priznanje za najboljši tuji dokumentarni film. Letos so posneli nadaljevanje. Glavno vlogo je tokrat prevzel njen 25-letni sin Miha Podgornik. V spomin na mamo je pretekel dolgo pot od Aten do Šparte in se odlično odrezal. Med 380 tekači je na cilj pritekel 21.

Dva sta bila mlajša. Fant, ki je bil star 24 let, in dekle, staro 22. Sicer pa so ultramaratoni res bolj domena starejših tekačev, saj moraš imeti za tak podvig zelo dobro razčiščeno v glavi, imeti pa moraš tudi veliko kilometrine v nogah. Zame je bila to res posebna izkušnja. Dokler mama pred petimi leti ni šla tja, sploh nisem vedel, da obstaja. Mene namreč tek po cesti ne privlači. Ko je mama umrla, sem se odločil, da bom to pot enkrat pretekel tudi sam.

Rekli ste, da ste ga nameravali preteči enkrat v prihodnosti. Kaj se je zgodilo, da ste šli tja že letos?

Lani konec poletja so k meni prišli člani televizijske ekipe, ki je posnela dokumentarec o maminem podvigu. Zaradi velikega odziva tako domače kot svetovne javnosti so prišli na idejo, da bi posneli nadaljevanje. Vedeli so, da sem v dobri formi, saj sem leto prej zelo uspešno pretekel ekstremni gorski tek na Južnem Tirolskem. Čeprav sem se na gorskem ultramaratonu dobro odrezal, se še nisem čutil pripravljenega za Špartatlon. Mene, tako kot so tudi mojo mamo, bolj vlečejo gorski teki. Nazadnje so me le uspeli prepričati. Špartatlon sem si vzel za izziv, tako kot si ga je za izziv pred leti vzela ona.

Na Tirolskem ste se res zelo dobro odrezali, bili ste tudi najmlajši udeleženec. Bojda je šlo za kar hudo preizkušnjo?

Od 184 prijavljenih nas je na cilj priteklo samo 48. Bil sem 5. v skupni razvrstitvi in 3. v kategoriji do 40 let. Tekli smo 121 kilometrov in pregrizli 7069 metrov nadmorske višine. Bilo je boleče, naporno, veliko težje, kot sem si predstavljal. Večer pred tekmo sem imel 70,7 kilograma, čez 12 ur, po končani tekmi, pa 65,6. Gnala me je neka višja sila.

Je bila ta višja sila mama? Ko sem na vašem blogu brala zapise o Špartatlonu, sem zasledila tudi enega z naslovom Brez tebe ne bi šlo: »Ooo, kolikokrat sem med tekom razmišljal, kako je šlo tebi na določenem delu proge. Mislil sem celo o tem, če je kdaj moje stopalo slučajno pristalo na povsem istem mestu kot pred leti tvoje. Zagotovo si mi kdaj poslala košček žarka, ki mi je pomagal, me privzdignil. Jah, pač, še vedno te zeloo pogrešam in te vedno bom!« Ste med tekom čutili njeno prisotnost?

Zelo sem jo čutil, še posebej ponoči. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem nenadoma dobil toliko energije, da nisem mogel verjeti. Ko sem tekel mimo zadnje kontrolne točke, sem slišal ljudi, ki navijajo: »Dajmo Miha!« Nenadoma se je za nekaj sekund pojavil veter, z neba se je vsula sodra. Takrat sem vedel, da tudi ona navija zame. To mi je dalo tako moč, da sem zadnjih deset kilometrov kar poletel. Ko sem po tekmi gledal statistiko tekme, sem videl, da sem zadnjo etapo tekel le minuto počasneje kot zmagovalec.

---

Več preberite v tisakni Jani (št. 43, izid: 28.10.2014).

---