Za čudežne ozdravitve gre takrat, ko medicina razglasi bolezen za neozdravljivo ali celo napove bližajočo se smrt, potem pa mora priznati, da je bolezen izginila. No, seveda je mogoče, da gre za napačno diagnozo, a kadar so izvidi izjemno slabi in je človek z eno nogo že v grobu, potem pa nenadoma znova zaživi normalno življenje, dvomov seveda ni. Dogaja se religioznim ljudem vseh veroizpovedi pa tudi popolnim brezvercem, ki so prepričani, da je smrt konec zgodbe in da nadaljevanja ni. Tudi v Sloveniji poznamo kar nekaj takšnih ozdravitev (ena od njih je pomagala k beatifikaciji Slomška!). Zadnje čase pa se veliko govori o ozdravitvah ob nenavadnih svetlobnih križih, ki so sicer razložljiv fizikalni pojav. Predavateljica na Duhovni univerzi Vesna Periček Krapež nam je pojasnila, kdaj, komu, kako in zakaj se pravzaprav dogajajo čudežne ozdravitve, ki naj bi jih bilo v prihodnje čedalje več. Če bomo znali odpreti srce, pravi, jih bomo tudi vse bolj razumeli.

Kdaj veljajo ozdravitve za čudežne? »Zelo stroga merila lahko povzamemo po Mednarodni zdravniški komisiji za Lurd, ki je eden najbolj znanih krajev prikazovanja Device Marije, v komisiji pa dela več kot 20 specialistov medicine iz vse Evrope. Čudežna ozdravitev se lahko razglasi takrat, ko bolezen ni psihična, ko medicina ne pozna načina, da bi jo ustavila ali ozdravila, ko je bolezen smrtno nevarna, ozdravitev pa je takojšnja, popolna in dolgotrajna.« Prosimo za pomoč! Včasih se nam kakšna ozdravitev zazdi nadnaravna. Ali je vendarle le del narave, a je ne znamo pojasniti? »Dokler smo prepričani, da je vse, kar obstaja, omejeno na svet, ki je dostopen našim čutilom, je vse, česar si z njimi ne znamo razložiti, čudež.« Pravi, da čudeži niso v nasprotju z naravo, ampak le z našim pojmovanjem narave, kot menda trdi Frančišek Asiški. Vse nerazložljive ozdravitve so le znamenja tistega »onkraj«, nadfizičnega, a nič manj resničnega sveta, in povabilo, naj jih opazimo in se zavemo. Več v Jani, 27.7.2010