Glavni poraženec te brutalne svetovne ureditve so države Evropske unije, ki na leto izgubijo 20 odstotkov svojih davčnih prihodkov, med njimi pa so tudi glavne zmagovalke, Irska, Nizozemska, Belgija in Luksemburg. Te so z nizko stopnjo davka na dobiček (2–3 odstotke) zelo prijazne do multinacionalnih gigantov, s katerimi sklepajo posebne dogovore in se tako razvijajo na račun preostalih evropskih držav. Za davčne odpustke se je še posebej specializiral Juncker, predsednik Evropske komisije, ki je v Luksemburgu za to ustanovil poseben urad.

Za to dogajanje pa je ključna globalizacija s prostim pretokom blaga in prosto trgovino, kar omogoča tudi mobilnost kapitala in selitev naložb. Na tak način smo odprli Pandorino skrinjico: podjetje se preseli v tujino in tam nenadoma začne kovati velike dobičke. Ker imajo države različne davčne sisteme, podjetja seveda dobro razmislijo, kje se bodo parkirala, da bodo čim manj plačala. V Ameriki imajo 35-odstotno stopnjo davka na dobiček, na Irskem 12,5-odstotno, v Nemčiji 30-odstotno, v Sloveniji pa 18-odstotno. Torej se tudi Slovenija gre davčno konkurenco, vendar še zdaleč ne tako kot Irska, ki se poleg uvedbe najmanjšega davka na dobiček v Evropi obnaša kot davčna oaza. Podružnica podjetja Apple na Irskem je hkrati podružnica podjetja z Bermudov, na Irskem dejansko obračunavajo prihodke, hkrati pa izdajajo račune preostalim podružnicam po svetu za licenčnino, torej »prodajajo« storitve intelektualne lastnine. Tako si zmanjšajo osnovo davka na dobiček, ker prikazujejo velike stroške. Ker pa so rezident Bermudov, tam ne plačajo davka. Tu pa je še pot preko holdinga na Nizozemskem … Takšne zapletene poti se gredo podjetja, da bi se izmaknila dacarski roki.

Profesor z ameriške univerze Berkeley, Francoz Gabriel Zucman, ki se ukvarja prav z davčnimi oazami, pojasnjuje, zakaj je to za nas problem. Irci se sicer lahko odločijo za tak davčni sistem in pridobijo več davkov, kot bi jih sicer – zanje je krasno, vendar tako kradejo drugim državam, ki zato dobijo manj davkov! Namesto da bi napredovali vsi, lahko samo ena država. Če bi se za tako vrsto davčne konkurence odločile vse države, lahko pričakujemo samo še tekmo proti dnu.

Prof. dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani

Ustvarjamo sprevržen svet

Neverjetno, da imamo v Evropi kar šest davčnih oaz. Če bi se vse države zgledovale po Irski, Nizozemski, Belgiji, Malti, Luksemburgu in Cipru, bi ostale državne blagajne prazne. 

To pomeni konec socialne države. Preprosto, država nima več denarja za infrastrukturo, zdravstvo, šolstvo …

Potem bi bilo tako kot na primer v Silicijevi dolini, ko je tehnološki gigant sponzoriral policijsko postajo in si tako v primeru posredovanja zagotovil prednost. Če bi meni nekdo oropal hišo in bi se hkrati zgodilo nekaj podobnega v tem podjetju, bi policisti zdrveli k njim, jaz pa bi ostala ogrožena.

V Ameriki je podobno s cestami: podjetja donirajo za obnavljanje odseka cest, ker država tega ne počne, potem pa uveljavljajo to kot davčno olajšavo. Sprevržen svet! To nikamor ne vodi. Zaradi tega pa ekonomisti, kot sta Zucman in Piketty, predlagajo, da bi morale multinacionalke pravično plačevati davke, in sicer da plačajo tisti državi, kolikor tam ustvarijo prodaje. Če Apple v Sloveniji recimo ustvari en odstotek celotne prodaje, mora v Sloveniji tudi plačati en odstotek davka – po slovenski davčni stopnji. Tako imajo urejeno v Ameriki med zveznimi državami in tak sistem je pravičen. Tudi predlog Evropske komisije gre sedaj v tej smeri. Če v Evropi ustvarite 20 odstotkov globalnega dobička, boste nanj plačali davek po evropski davčni stopnji.

Je Slovenija res tako davčno neprijazna država, da podjetniki iščejo zatočišče drugje?

To sploh ni res. Pri nas imamo eno najnižjih stopenj davka na dobiček v Evropi. Pri nas je efektivna davčna stopnja davka na dobiček med 12 in 13 odstotki, po vseh olajšavah. Če so brez olajšav, plačajo 18 odstotkov. Drugače je, če imaš delež v nekem podjetju, takrat na dividendo plačaš 25 odstotkov. Nekateri se temu izognejo tako, da si poiščejo državo, v kateri bodo plačali čim manj. Legalno je že, ni pa legitimno in pravično.

Z 200-milijardnim dohodkom v davčno blagajno, ki se izmuzne na globalni ravni, bi lahko preprosto zmanjšali javne dolgove, mi pa se na drugi strani pogajamo za dvajset evrov višje plače (v nekaterih poklicih)?!

Ja, pri minimalni plači ljudi nategujejo za drobiž. Revni tistih dvajset evrov res potrebujejo, jih tudi potrošijo ter plačajo še davek na to. Revni vedno plačajo vse davke: ker vse porabijo, plačajo tudi trošarine in DDV. In še dohodnino ter socialne prispevke. Nimajo nič, kar bi lahko skrili!

Bi zaradi tega morali biti glasni, protestirati? Povrhu vsega pa še toleriramo in poslušno kimamo, ko nam z vrha Evropske komisije o prodaji bank in drugih podjetij dirigira človek, ki si je v Luksemburgu zamislil davčne odpustke!

Se strinjam. Za Irce ali Luksemburžane je to verjetno dobro. Ravno včeraj je nekdo napisal, kaj težimo s tem, ko pa je za Irce taka davčna ureditev krasna. Ne vidijo pa, da s tem kradejo drugim. Težko je oblikovati zavezništvo v Evropi, ko pa smo v različnih situacijah. Tudi Irci sami so se že navadili na manj socialen sistem, da jim država omogoča manj in da morajo poskrbeti sami zase.

Kakšna logika je to? Če zaradi svoje prijazne davčne politike prejemaš veliko denarja od multinacionalk, bi torej moral imeti v državi več ugodnosti?

Morda imajo boljšo infrastrukturo, ni pa nujno, da vlagajo v javno šolstvo in zdravstvo.

Glavni urednik vodilnega nemškega časnika je prvemu možu korporacije Apple očital, da zaposluje veliko visoko usposobljenih kadrov različnih področij, ki so znanje nabirali v javnih izobraževalnih institucijah.

Oni dejansko zastonj dobijo naše najbolj izobražene kadre.

Tretjina svetovnega premoženja je v davčnih oazah. Je to pot, ki vodi samo do konca držav? Kaj napovedujete za prihodnost?

Evolucija vedno poteka v ciklusih, vedno so prisotna nihanja – gre za igro med kapitalom in delom. Kapital vedno poskuša stisniti delo, da čim bolj poveča svojo presežno vrednost. Ko so tisti spodaj preveč stiskani, se uprejo – in zdaj se to tudi dogaja. 50 odstotkom prebivalstva v ZDA se plača v 40 letih ni povišala.

Ampak oni nič ne stavkajo, temveč opravljajo še drugo in tretjo službo, da lahko preživijo.

Res je, ampak tam je to normalno, navadili so se, medtem ko za Evropo kaj takega ni sprejemljivo. Vendar je tudi v ZDA upor proti temu narasel, ljudje so začeli voliti ter protestirati, a so socialne frustracije izkoristili populisti. Trump je zlorabil njihovo nezadovoljstvo, da je prišel na oblast. In kaj zdaj počne? Dela proti njim! Kaj se bo iz vsega tega razvilo? Do določene mere lahko te frustracije zlorabljaš, nato pa mora kapital popustiti in dovoliti ljudem, da zadihajo. Ko je v 30. letih v ZDA prišel na oblast Roosevelt, uvedel je socialno državo z minimalno plačo in osnovnim zdravstvenim varstvom, so se dvignili davki. Imeli so dolgo lepo obdobje 30 let, potem pa so se začele debate o visokih davkih, kapital je sponzoriral študije, ki so kazale, kako visoki davki ustvarjajo inflacijo … Tako so politike krenile v drugo smer – in to je ta normalna igra med kapitalom in delom, ki se ves čas dogaja. Mislim, da prehajamo v obdobje ugodnejšega položaja za tiste, ki so manj premožni, in da se bo socialna država v naslednjih letih vzpela. Zgodovinsko gledano se mora! Ker drugače bo počilo! Zdaj obeležujemo 100. obletnico oktobrske revolucije in Branko Milanović (srbsko-ameriški ekonomist, op. a.) je pred nekaj meseci postavil tezo, da je kapital v zahodnih državah popustil svoj primež prav zaradi socializma. Ker se je zgodila oktobrska revolucija, so se na zahodu zbali in sprostili primež kapitala.

Tudi bogatim nemiri ne ustrezajo najbolj, kajne?

S stavkami si zmanjšujejo dobiček. Zato bodo morali spustiti primež in morda bo 30 let pozitivnejša situacija, obdobje boljšega življenja za navadnega človeka. Drugače bo revolucija. Slovenija je bila še pred dvema letoma država z najmanj neenakosti med državami OECD (Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj), kar pomeni, da imamo socialno državo precej dobro urejeno in da plačujemo davke, da to lahko financiramo. Za nekatere so naši davki previsoki in iščejo rešitve v davčnih oazah, vendar zaradi tega pri nas velikega nezadovoljstva ne bo, saj imamo še vedno zastonj zdravstvo, šolstvo in varnost. Lahko se brez skrbi sprehajate po cesti, ob težavah pridejo gasilci – torej imamo kar dobro urejeno državo. Poskusite se tako sprehajati zunaj v Dubaju ali Ameriki.

Zanimivo, da voditeljem po vsem svetu ni jasno, kakšen luksuz prinaša več enakosti v družbi!

Vsi tuji študenti pri nas izpostavljajo, kako so pri nas neverjetno dobri pogoji za življenje. Obenem pa se med temi mnogi ne vprašajo, da je treba vse to plačevati, vzdrževati, kar pomeni tudi višje davke. Čeprav Trump grmi, da so ZDA država z najvišjimi davki, pa so med državami OECD ZDA na repu držav glede na delež pobranih davkov v bruto državnem proizvodu. Medtem ko je Slovenija na tem seznamu zgoraj.

Torej zakaj voditeljem držav ni jasno, da imajo konflikti med prebivalstvom, kriminal in druge težave v družbi skupni imenovalec v neenakosti. Se delajo slepe?

Zelo zanimivo vprašanje, saj imam glede tega izkušnje z našimi študenti, ki pridigajo o libertarnosti, o ekonomski svobodi posameznika. Podobno je s svetovnimi voditelji: pravijo, da te država ne sme omejevati pri tvojih aktivnostih. Ne sme te regulirati, ne sme te pretirano davčno obremeniti – ker je tako za posameznika najboljše. Študentom pravim, da očitno problematike niso do konca premislili. Če bi državo popolnoma umaknili, da ne bi financirala šolstva, zdravstva, policije, gasilcev, nekdo iz revne družine ne bi imel nobenih možnosti, ne bi si mogel privoščiti šolanja ne zdravstvene oskrbe. Zbolel bi in umrl, tako kot se je to dogajalo v starih časih. (Tudi Jože P. Damijan je imel državno štipendijo in danes ne bi bil tukaj, kjer je, če ne bi živel v socialni državi, saj kot otrok matere samohranilke verjetno ne bi imel možnosti, op. a.) Ker pa se vmešava država, ti omogoča, da imaš enake pogoje kot vsi drugi. Ampak vsak je zelo sebičen, ne vidijo širše. Ekonomsko svoboden v njihovem sistemu si samo, če si iz premožne družine.

Poglejte ameriške konservativce, ki tega nikoli ne bodo razumeli ali pa ne smejo, saj za njimi stojijo korporacije, ki so jim financirali kampanjo oziroma prihod v kongres. Sedaj morajo politiki to odplačevati. Tako je tudi Obama, eden izmed najbolj socialnih ameriških predsednikov, takoj po prihodu na oblast iz Citigroup (gigantske banke z Wall Streeta, op. a.) prejel seznam ljudi, ki jih mora zaposliti v svoji administraciji.

In če jih ne bi?

Ne bi bil ponovno izvoljen. Verjetno je pretehtal, s čim naredi več škode ali koristi ameriškemu prebivalstvu, saj vseeno verjamem, da je v osnovi pošten in da je želel izboljšati razmere za življenje ljudi.

 »Dokler so v oazah skrivali denar samo zasebniki, smo nekako še lahko mižali, zdaj, ko to počno multinacionalke, pa se je to preveč razbohotilo. Razkritja, ki omenjajo znane osebnosti, od britanske kraljice do pevca Bona z nekaj deset milijoni, so drobtine v primerjavi z multinacionalkami, ki v davčnih oazah skrijejo dobrih 510 milijard evrov! Slovenski proračun je vreden deset milijard evrov.«

Anuška Delić, novinarka Dela, članica Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev

Sedanji sistem je nevzdržen

Koliko ur dela je za vami – samo za Rajske dokumente? Peščica novinarjev počne to, kar bi morali državni organi, preiskovalci. 

Ne štejem ur dela. Zdi pa se mi, da jih je bilo in jih bo nešteto, saj se delo nadaljuje. Danes je petek in osvojili smo šele najvišji vrh projekta Rajski dokumenti, mnogo drugih je še pred nami. Rajski dokumenti bodo namreč vedno znova aktualni, saj bomo novinarji po njih brskali za vedno novimi posamezniki in podjetji, tako kot se to dogaja s Panamskimi dokumenti. Strinjam se, da v določenih primerih novinarji počnemo to, kar bi morali početi organi odkrivanja in pregona ter predvsem davčni organi. Vendar pa moram biti pri tem korektna tudi do njih. Novinarji se pogosto – ne samo zaradi Panamskih ali Rajskih dokumentov, ampak tudi zaradi bolj ali manj preprostega dostopa do številnih poslovnih registrov in drugih javnih podatkovnih zbirk – veliko lažje dokopljemo do informacij. Ne ovirajo nas birokratski postopki ali pravila mednarodnega sodelovanja med organi, ni nam treba čakati na sodne odredbe in utemeljevati sumov, da je nekdo vreden preiskovanja. Denar, premoženje, korupcija, kriminal in organizirane združbe ne poznajo meja in tako jih tudi mi, novinarji, ne poznamo. Mejo za nas predstavljajo javnosti nedostopne zbirke podatkov ali pa denimo podatki o bančnih transakcijah, četudi včasih »pobegnejo« tudi te, kot se je letos zgodilo pri ruski in azerbajdžanski pralnici denarja, ki ju je razkrila mednarodna mreža preiskovalnih novinarjev OCCRP, katere partnerica sem. 

 Ste v zadnjih dveh letih morda bolj previdni, zaskrbljeni zaradi lastne varnosti? So vam že grozili? Smrt malteške novinarke povezujejo z razkritji Panamskim dokumentov.

Umor malteške preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia, ki je bila mati mojega kolega iz ICIJ, ni povezan z razkritji Panamskih dokumentov. Njen umor je, tako kaže zdaj, povezan s politiko. Res je, da se je v objavi Panamskih dokumentov potrdilo marsikaj, kar je Caruana Galizia o politikih njene države objavila pred tem, toda vedeti je treba, da je to počela več kot desetletje. Malta je zelo majhna država, kjer se vsi poznajo. Nima pravil, kot jih poznamo mi, ki preprečujejo sprego zasebnega in javnega. Tam so denimo sodniki brez težav lahko zraven še direktorji podjetij. Sama sem enako previdna, kot sem bila vedno doslej. Grozili so mi samo enkrat, po Twiterju, in sicer v povezavi s protestom zaradi ksenofobnih pozivov proti namestitvi beguncev na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Takrat sem bila v 38. tednu nosečnosti in priznam, da me je zelo skrbelo. Toda osebo, ki se je skrivala pod vzdevkom @vztrajnik, sem s pomočjo kolega, ki je specializiran za preiskovanje družbenih medijev, preiskala do tam, do koder je šlo, nakar sem jo zaradi groženj prijavila policiji. Ta je pozneje z menoj opravila pogovor in zadevo predala tožilstvu. Od takrat nimam več povratnih informacij.

Nekateri pravijo, da imamo previsoke davke in pika, zato pametni bežijo. In še to, da bi vsak ravnal tako, če bi znal in imel denar. Lahko s takim razmišljanjem kar zaključimo ureditev, ki se ji reče država?

Kot je pred dnevi dejala evroposlanka Eva Joly, ki je namestnica predsednika evroparlamentarne preiskovalne skupine o Panamskih dokumentih: »Rajski dokumenti osvetljujejo profesionalizacijo globalnega sistema davčne utaje. Če je vse to 'legalno', potem moramo nujno spremeniti zakonodajo.« Vedeti je treba, da so vodilni na trgu davčnega svetovanja izjemno dobro podučeni o ugodnostih in slabostih različnih davčnih jurisdikcij in zakonov, to je njihovo delo in zanj so zelo dobro plačani. Da, davčna utaja je protizakonita, davčna optimizacija pa zakonita, a svetovalci so tam zato, da poslovne strukture in posle upravljajo s kombiniranjem legalnih (pa tudi mejno legalnih) postopkov, da dosežejo želene učinke. In ti so vsakič znova isti – matičnim državam plačati čim manj ali še raje nič davkov. Kdor ne razume, v čem je problem, naj se vpraša, v kateri javni vrtec bosta starša z minimalnimi dohodki odpeljala svojega otroka, če ne bo nihče plačal davkov. In v katerem javnem zdravstvenem domu mu bodo napisali bolniško, da bo doma lahko odležal gripo. Ne slepimo se, da se nas svet davčnih optimizatorjev ne tiče.

 »Problematika davčnih utaj in davčne 'optimizacije' se tiče prav vseh nas. Vsak evro davka, ki je utajen ali pa 'optimiziran', je evro manj v državnem proračunu, evro manj za šole, zdravstvo, socialne transferje, evro manj za prihodnje generacije. To sicer zveni populistično, a kljub temu drži. Vse več ljudem je jasno, da je dosedanji sistem nevzdržen, da je vzdržen le za tiste, ki imajo in hočejo imeti še več.«