Revija Jana

Devet mesecev mineva, odkar sem se z družino preselil iz tesnega stanovanjca, v katerem smo preživeli dobra tri leta. Srečen sem tukaj in nič mi ne manjka, pa vendar se vsake toliko še zapeljem s kolesom do starega bloka in na skrivaj oprezam okoli vogalov. Ne, ker bi lovil spomine ali želel poravnati neporavnane račune, temveč se vračam zaradi nekoga, ki me je globoko presunil. Poln upanja vsakič znova krožim okoli dvorišča, stegujem vrat in napenjam oči – zaman.

Gospa Marija je štela čez osemdeset let. Večkrat sem pisal o njej; bila je plaha, drobna in skoraj na pol upognjena starka, ki se je komaj še premikala, pa vendar je na svojo roko cele dneve čistila okolico bloka. Živela je v samoti in bedi, nemalokrat še za jesti ni imela, vendar se zaradi tega ni pritoževala, nasprotno, vsak nov dan je pričakala, kot da je praznik; vstala je še pred svitom, si nataknila nekajkrat prevelike gumijaste škornje, se oblekla in pojedla nekaj bobi palčk, nato pa se je lotila svojih namišljenih zadolžitev. Sosedje so jo pomilovalno gledali in naglas govorili, da je čez les, meni pa je bila neizmerno ljuba. Nekaj plemenitega je bilo v vztrajnosti, s katero se je spopadala z vsakim odvrženim papirčkom, vsakim zrncem prahu, drobna in neznatna, kakor je že bila – nekaj svetniškega. 

...

Celoten zapis najdete v reviji Zarja/Jana št. 33, 13. 8. 2019.