Profimedia

Tekst: Stane Mažgon

K nam je prišla na zasebni obisk z možem Johnom Besslerjem, prav tako pravnikom, in hčerko Abigail, ki je takrat končala srednjo šolo in se pripravljala na študij, danes pa je že zakonodajna direktorica v mestnem svetu New Yorka. Tudi ona je, tako kot mama in oče, študirala na univerzi Yale. Obveščanje medijev o obisku pomembne političarke takrat ni bilo predvideno, saj je bil obisk zasebne narave, a po spletu naključij in poznanstev smo se uspeli dogovoriti za sproščen pogovor z ameriško družino.

Dotlej so si že ogledali Ljubljano, se sprehodili čez tržnico, okusili čudovite slovenske breskve, videli mlekomat in bili nad njim navdušeni, šli na grad in bili zelo zadovoljni z vsem, kar so doživeli, čeprav je bila avgustovska vročina zelo huda. Potovanje po Sloveniji jih je še čakalo. Kot je povedala hčerka, je mama vnaprej preštudirala vsako podrobnost.

Po sledeh svojih prednikov. Klobucharjeva se je rodila leta 1960 v Plymouthu v Minnesoti. V Ameriko so se njeni slovenski predniki priselili že konec 19. stoletja. »V naši družini je bila slovenska tradicija zelo prisotna vse moje odraščanje, čeprav so očetovi stari starši prišli v Ameriko že mnogo prej. Oba moja dedka sta bila rudarja, tudi moj oče je krajši čas delal kot rudar, preden je postal novinar. Odraščala sem v času, ko je obstajala Jugoslavija, a se z njo nismo nikoli identificirali. Vedno smo se počutili le Slovenci.« Sama ne govori slovensko, njena stara starša pa sta se doma pogovarjala večinoma v slovenščini, čeprav sta se že rodila v Ameriki. »Po očetovi strani je bil dedek iz okolice Črnomlja in se je pisal Klobučar, babica pa Pucelj,« je takrat povedala senatorka in dodala, da tudi ve, kaj pri nas pomeni klobučar. Nasmejano je povedala še anekdoto: »Sredi devetdesetih let sem prvič prišla v Slovenijo z očetom, ki je veliko potoval po svetu. Nameravala sva poiskati sorodnike in kolesarila sva po deželi. Moj oče je pozneje o najini dogodivščini pisal za časopis v Minneapolisu. Šla sva po sledeh mamine družine Pucelj in v Ribnici srečala možakarja, takrat starega okrog 85 let. Povedal nama je veliko zgodb o svoji družini, ki se je pred stoletji celo borila proti Turkom. Moj oče je bil navdušen, a potem je gospod dodal, da je bilo drugih Pucljev še veliko. Hotela sem vedeti, kaj je bilo z njimi. Drugi Puclji so bili muzikanti in radi so ga pili, je povedal možakar. Eden od njih je zapil hišo in odšel v Ameriko (prisrčen smeh). Kakor koli, takrat sem spoznala še daljnega sorodnika Antona Puclja iz Novega mesta in srečanje je bilo res zelo prijetno.«

Uspeh je, če ljudem izboljšaš življenje. Amy Klobuchar ima za sabo uspešno kariero pravnice, dva mandata je bila vrhovna sodnica v okrožju Hennepin z več kot petimi milijoni prebivalcev, ki vključuje tudi širši Minneapolis. V tistem času je prejela državno nagrado za boj proti kriminalu ter izboljšanje varnosti v šolah in prometu. Kot prva ženska je leta 2006 postala senatorka iz Minnesote v ameriškem kongresu ter si zelo prizadevala za povezovanje nasprotujočih si stališč med demokrati, ki jih zastopa, in republikanci. Osnova njenega dela je povezovanje, ne pa ločevanje, poudarja.

Kakšna predsednica bi bila Klobucharjeva? V naslednjih mesecih bo dovolj časa za primerjave kandidatov in ocene. Nekaj pa zagotovo pove že dejstvo, da senatorka v nastopu ob najavi kandidature ni kritizirala sedanje politike predsednika Trumpa, raje se je usmerila v težave ameriškega srednjega razreda, ki se zaradi politike, naklonjene bogatim, utaplja v revščini. Ob tem želi omogočiti zdravstveno oskrbo vsem in nove podjetniške projekte usmeriti v zeleno ekonomijo. Kot izkušena pravnica pozna še celo vrsto drugih težav, ki so na njenem seznamu prioritet: omejevanje nakupov orožja, zaradi katerega umre po državi na stotine nedolžnih ljudi, boj proti kriminalu in trgovini z drogami ter varnost na internetu. Kot je povedala za našo revijo: zanjo je uspeh, če kot političarka uspe ljudem izboljšati življenje.

Bi želeli to objaviti prvi? Trumpa tako v uvodnem govoru res ni bilo treba posebej omenjati: če bo postala predsednica, bo počela, kar je nasprotje trenutnih predsednikovih potez. In pisala manj tvitov kot on. Kandidatki priznavajo, da je izredno odločna in nepopustljiva, pa tudi diplomatska in inteligentna, torej ima veliko možnosti, da postane predsednica, kljub gneči med kandidatkami in kandidati.

Spomnimo še na eno podrobnost iz ekskluzivnega pogovora s senatorko. Takrat je predsednik Obama že začel svoj drugi mandat in aktualno je postajalo vprašanje naslednika. Bo stopila v boj za predsedniško mesto? Na vprašanje nam je odgovorila s svojim vprašanjem: »Bi želeli to kot prvi objaviti v vaši reviji?« in se prisrčno nasmejala. Pojasnila je, da ima kot senatorka še veliko dela in takrat o kandidaturi ni razmišljala, čeprav so jo večkrat uvrščali na seznam potencialnih kandidatk.

Več v reviji Zarja št. 8, 19. 2. 2019.