Argentina je v svetu najbolj znana po treh stvareh: tangu, nogometu in prvovrstni govedini, ki se ji ob obisku te prostrane južnoameriške države zagotovo ne morete izogniti. Če v Argentino ne boste odpotovali v bližnji prihodnosti ali pa bi se na odhod radi kulinarično pripravili, lahko njeno tradicionalno kuhinjo okusite tudi v Sloveniji, v restavraciji Argentino.

Uroš Štefelin je gorenjski kuhar. Pa nikakor ne v okviru gorenjskih stereotipov – je gorenjski kuhar zato, ker je tam rojen, tam živi, tam je končal šolanje, opravljal prakso in prekuhal vso svojo dosedanjo delovno dobo. In tudi zato, ker v svoji kuhinji z lokalnimi sestavinami ustvarja slovensko, predvsem gorenjsko kulinariko s sodobnim pristopom in mediteranskimi elementi, navdih pa črpa tudi iz svojega otroštva.

Pridelati dobro vino ni preprosto. Toliko stvari gre lahko narobe. Tudi sporočilo iz najboljše steklenice vina se lahko na poti do našega kozarca izgubi. Zgrešimo lahko bistvo in večino užitka zaradi napačne temperature pri serviranju, nepravilnega transporta ali hranjenja v neprimernih razmerah.

Čez Gorjance v Belo krajino. V zasanjano, redko naseljeno gričevnato pokrajino, v deželo belih Kranjcev – kot jih je v svoji pesmi imenoval rojak Oton Zupančič. Belih, a ne zaradi brezovih gozdov, ampak zaradi tradicionalne narodne noše iz belega lanenega platna, ki so ga belili na soncu. Kdo ne pozna Zelenega Jurija, soseske zidanice v Draščičih, vinske vigredi, gostoljubja Belokranjcev in njihove belokranjske pogače!

Čeprav je Hrvaška že desetletja priznana turistična destinacija, si država in (predvsem) gostinci prizadevajo razvijati tudi kulinarično-enološki turizem visoke kakovosti. Priznavajo, da so z razvojem kulinarike in enologije morda nekoliko v zaostanku za Slovenijo, vendar pa v zadnjih letih pospešeno posvečajo pozornost razvoju hrvaške vrhunske kulinarike in poudarjajo lokalne proizvode ter sestavine. Pri tem so uspešni, saj trenutni razmah in prihodnji hrvaški enokulinarični potencial priznavajo tako domači kot tuji strokovnjaki.

V: Poletje je že tu in s tem tudi kuhanje v tem najbolj vročem letnem času. Kaj lahko poleg raznovrstnih solat in hitrih testenin poleti še pripravim za svojo družino?

V: Poleti na morju ali doma najpogosteje spečemo na žaru kakšno belo ribo, brancina ali orado. Vendar bi hotela pripraviti tudi modro ribo, saj naj bi bila bolj zdrava kot bela, pa vendar je zelo podcenjena. Kako lahko pripravim na primer sardone ali sardele in kako vem, da so ribe zares sveže?

V: Vsako leto doma posajeno jagodičevje (jagode, maline, ribez ...) bogato obrodi, tako da kljub sprotnemu uživanju in porabi plodov take količine sadja naša družina nikoli ne more porabiti. Iz sadja delam marmelado, bi ga pa želela spraviti tudi v zamrzovalno skrinjo. Kako lahko jagodičevje najbolje zamrznem, da pri odmrznitvi iz njega ne dobim samo kupčka, od katerega se kar cedi?

V najtoplejšem delu leta je raznolika sezonska zelenjava še pogosteje del seznama naših nakupovalnih listkov. Solata, ki je med letom le spremljevalka glavne jedi, postane poleti lahek in osvežilen samostojen obrok. In čeprav je sezonska zelenjava že sama po sebi polna okusa, bo solati dodatno dimenzijo zagotovo prinesel izbrani solatni preliv ...

Čar doma pripravljenega sladoleda je, da lahko pripravimo natanko takega, kot si ga sami želimo. Z nekaj vaje je domači sladoled ravno dovolj sladek, ravno dovolj kremast, z ravno pravšnjo mero koščkov sadja, čokolade ali lešnikov. Prav tak, kot ga imamo najraje!

V hrvaškem Zagorju z vinsko trto posajeni bregovi valovijo kot Jadransko morje, ko vanj skočijo osvežitve željni turisti. A Zagorje tako pri turistih kot pri vinih še ne konkurira Primorju, kaže pa velik potencial. Čeprav je bilo od nekdaj vinorodna pokrajina, se tu vinske zgodbe dolgo niso razvijale tako uspešno kot v Istri ali Dalmaciji. Od priljubljenih turističnih središč oddaljeni Zagorci so šele pred leti začeli pospešeno razmišljati v smeri kulinarike in enologije, njihovi vinarji pa danes postajajo vse bolj prepoznavni doma in v tujini. Eno najmočnejših vinskih posestev v Zagorju je Bolfan Vinski vrh, ki svoja vina prideluje biodinamično.

V Brda se gre na vino, na šalam in na pršut, ne pa na ribe, bi rekli mnogi. A tisti, ki vedo, kaj je dobro, gredo v Brda tudi na ribe. Pa na školjke in na rake. Na buzaro in na domač vaniljev sladoled, najboljši, kar so ga kdaj jedli. Katja in Elvis Bužinel znata s svojimi krožniki goste sredi briških vinogradov prepričati, da slišijo valove.

Letošnji Italijanski festival v Sloveniji se je, sedaj že tradicionalno, začel 2. junija s sprejemom ob dnevu državnosti Republike Italije. Na sprejemu se vsako leto predstavljajo posamezne italijanske regije, ki v Ljubljano prinesejo tudi svoje enogastronomske specialitete. V preteklih letih smo spoznavali Sicilijo, Lacij, Benečijo in nekatere druge regije, letos pa sta bili častni gostji Emilija- Romanja in Furlanija - Julijska krajina. Na sprejemu so iz tradicionalnih izdelkov teh regij zanimive avtorske jedi pripravili trije vrhunski kuharski mojstri, Cristian Broglia, Daniele Cortiula in Igor Jagodic. Italijanski festival bo potekal vse leto in z vrsto dogodkov, ki jih bo organiziralo italijansko veleposlaništvo, Agencija ICE in Italijanski inštitut za kulturo, omogočil da poglobimo svoje znanje o naši zahodni sosedi.

V: Zadnje čase v receptih zelo pogosto zasledim albuminsko skuto. Zanima me, za kakšno skuto gre in v čem se razlikuje od navadne. Ali jo lahko nadomestim z navadno skuto?

V: Vsi v družini imamo radi jajčevce, a med pečenjem popijejo veliko maščobe. Ker pazimo tudi na zdravo prehrano, bi bila vesela nasveta, kako naj jih pripravim, da ne bodo tako zelo mastni.

»Ni zmeraj vse v kaviarju, tartufih in jastogih,« je prepričan Tomaž, ki bi se v kuhinji prej označil za svetovljana kot za pristaša strogo domače kulinarike. »Blizu mi je princip primarnosti živila, ko zanimivo surovino pripraviš tako, da stvari čim manj zapletaš. Včasih imajo lahko preprostejša živila celo višjo kakovost in zanimivejšo moč!« Tomaž Polenec je kuhar, lastnik in idejni vodja kranjske restavracije Brioni. Navdih za svoje jedi črpa v knjigah in potovanjih, prepletenih s kulinaričnim izobraževanjem. Največkrat ga pot zanese v južno Francijo, saj so, kot pravi, ti kraji najbolj sorodni z njegovo dušo, predvsem glede ljudi, kulture in seveda hrane. S Francijo ga povezujejo tudi spomini na otroštvo; osem let je živel v Parizu in tam prišel prvič v stik s »pravo« kulinariko. Morda mu je tudi zato še danes najbližje francoska kuhinja. Po končanem šolanju je prakso opravljal v ljubljanski restavraciji As, kar zgodaj pa se je pokazala priložnost za nakup nekdanje restavracije Park: »Kot Kranjčan in nostalgik sem vesel, da smo jo kupili, čeprav si nikdar prej ne bi upal niti razmišljati, da bi kdaj imel tako velik kompleks!« Restavracija, ki so jo poimenovali Brioni, saj so jo Kranjčani tako klicali vse od prihoda Tita v restavracijo Park, namreč ni le restavracija, temveč so ob njej tudi kavarna s slaščičarsko delavnico, bistro in lounge bar. »Smo veliki, morda včasih še preveliki, ampak tako pač je!« z nasmehom pravi Tomaž, ki ima srečo, da mu pri vodenju restavracije pomagata žena Barbara in brat Jan. Ko so bili pred dvema letoma povabljeni v združenje Jeunes Restaurateurs d'Europe, ki združuje najboljše mlade evropske gostince, je bil Tomaž zelo počaščen, zagotovo pa mu je visoko priznanje dalo tudi nov zagon. »Včasih pomislim, da bi bilo imeti restavracijo kje drugje morda lažje, a to ni nujno. Formula za uspeh ni lokacija, je predvsem trdo delo in cilji, ki so sicer visoko, a realno zastavljeni!«

Vsaka vinska pokrajina ima drugačne naravne danosti, drugačno zgodovino in tradicijo. Od drugih pokrajin se razlikuje s svojo geografsko zamejenostjo in z različnimi vinskimi sortami, ki so se z delom več generacij vinogradnikov izkazale kot najprimernejše in so dajale najboljše rezultate. Velik del kakovosti vina je prav njegovo enkratno poreklo, ki mu daje identiteto in je izraz nečesa, česar ne more poustvariti nobena tehnologija.

Obisk Gostilne pri Lojzetu je doživetje. Je čisti užitek. Da je Tomaž Kavčič z vsem srcem predan gostinstvu in slehernemu gostu, ne moremo spregledati. Prav tako ne, da je z njegovo avtorsko kuhinjo renesančni dvorec Zemono postal prava kulinarična trdnjava.

V: Prihaja poletni čas, ko se vsi radi osvežimo tudi z lubenico. Po navadi vedno kupim razrezano, saj se mi je že zgodilo, da sem, če sem kupila celo, vsaj polovico kaj hitro vrgla stran, ker je bila nezrela ali kašasta. Kaj svetujete pri nakupu lubenice?