December je tisti čarobni mesec, ko v kuhinji vse diši po sladkem. Na praznično mizo so ljudje od nekdaj postavljali le najboljše, kar je bilo pri hiši. Izbrane sestavine so spekli s posebnim spoštovanjem do praznikov in legend ter verjeli, da bo prihajajoče leto lepše, uspešnejše in srečnejše. Še danes radi verjamemo tako.

Jesen ima poseben čar. Dnevi so še prijetno topli za kolesarjenje in izlete v naravo, večeri pa dovolj hladni, da nam je lepo, ko zavijemo v lokalno konobo, kjer s krožnika diši mineštra, za sosednjo mizo cvrči ombolo (kar tako, v ponvici postrežen), mi pa vemo, da nam bo lepo tudi jutri. Dovolimo si nekaj dni izletniško-kulinarične romantike, pa naj zveni še tako kičasto in bi najraje kar zavijali z očmi od vsega lepega. Jesen v Istri ima svoj čar na slovenski ali hrvaški strani. Tokrat smo se odločili za hrvaško in – ker nam je še vedno dišalo po morju – obiskali Labin in Rabac.

Po starem julijanskem koledarju se je pomlad začela 12. marca, na gregorjevo. Takrat se ženijo ptički, sladko pa žvrgolijo tudi zaljubljenci. Ti so nekoč na prvi pomladni dan svojim izbrankam in izbrancem darovali umetelno okrašena medena srca. In ker nam je ljudsko izročilo ljubše od novodobnega, smo obiskali pravo malo domačo proizvodnjo medenjakov, kjer po medu nostalgično diši dan in noč.

Kaj je sploh poseben kruh? Nekoč je bil najbolj poseben kruh iz bele pšenične moke, danes pa so stvari ravno obratne: navaden kruh je kruh iz »navadne« pšenične moke, poseben pa iz pirine, ržene ali moke drugega žita ali stročnice (čičerke, fižola, soje …). Posebnost dajo takemu kruhu tudi semena, otrobi, orehi, suhi paradižniki, olive ali začimbe. Tudi uporaba alternativnih vzhajalnih sredstev lahko naredi kruh poseben. Gre skratka za kruh, ki mu namenimo posebno pozornost in v njegovi hrustljavi skorjici in polnem okusu prav posebno uživamo. Osnovne napotke za pripravo in vzhajanje testa ter postopek peke smo opisali v članku Specimo kruh, tokrat pa se posvečamo posebnostim.

V času, ko se vse bolj zavedamo, kako pomemben je zdrav način prehranjevanja, ko lovimo vsak vitamin in mineral ter se pri pripravi jedi izogibamo pretirani uporabi maščob, prihaja na naše uredništvo vse več vprašanj o kuhanju v sopari in poširanju. Zato tokrat ponavljamo temo, ki smo jo v reviji Dober tek obdelali že pred mnogimi leti – kaj je soparjenje in poširanje ter kako ta postopka pravilno uporabljamo.

Peka kruha je preprosta, le vedeti je treba, kako začeti. Dober kruh ni odvisen le od spretnosti, ampak prav toliko od izbranih, kakovostnih in svežih sestavin. Tokrat za začetnike (in osvežitev spomina) ponujamo dva osnovna recepta, iz katerih je mogoče pripraviti okusen hlebec ali domiselne kruhke z drugačnim oblikovanjem in nekaj dodatki. Po nekaj poskusih, ko peka kruha postane rutina, se začne veselo raziskovanje kombinacij različnih vrst moke in dodatkov, s katerimi kruhu vnesemo domišljijo in osebno noto.

Kruh in žitne jedi so vsakdanji gost na domačem jedilniku in tradicionalna izbira v prehrani Slovencev. Podatki Statističnega letopisa (SURS) glede na povprečno letno količino nabavljenih živil in pijač na člana gospodinjstva sicer razkrivajo, da se poraba zmanjšuje: leta 2000 smo kupili 57 kg kruha in 32 kg žit ter leta 2006 42 kg kruha in 26 kg žit na osebo. A kruh in žitni izdelki so za nekatere lahko tudi vir težav. V maju društva za celiakijo po vsem svetu praznujejo dan celiakije, zato se glutenu v živilih ta mesec posvečamo tudi mi.

Praznična potica je neločljiv del slovenske tradicije. Potico že stoletja poznamo po vsej Sloveniji, in čeprav se nam zdi, da si bolj slovenske sladice ne bi mogli zamisliti, pa ta ni samo slovenska. Poticam zelo podobna peciva iz nadevanega kvašenega testa zvijajo tudi Hrvati, Madžari, Slovaki in Poljaki. A za nas je potica naša in tako bo ostalo.

Z vinogradi obdana in spomeniško zaščitena vasica Goče na griču nad Vipavo tiho priča o časih, kot so bili nekoč. Njene ulice so široke le toliko, kolikor je bil širok najširši voz na vasi, zaradi številnih obokanih vinskih kleti, kamnitih zunanjih stopnišč in portalov so njene hiše posebne, čeprav mnoge potrebne obnove, goško bogastvo pa so vodnjaki, ki nikoli ne usahnejo in že stoletja vaščanom pomenijo vir življenja. V Gočah imata Jelka in Davorin Mesesnel na skrbno obnovljeni domačiji izletniško kmetijo, na kateri za goste skrbita s toplino, ki prepriča v skorajšnjo vrnitev.

Prav tako pogosto praznike tudi povezujemo z značilnimi jedmi. Mnogi pričakujejo, da ima tako rekoč vsak praznik kar celo paleto značilnih jedi. Vendar ni vedno tako in le delno lahko rečemo, da posamezne praznike spremljajo prehranske posebnosti.

Jajce je idealno živilo in del uravnotežene, raznovrstne prehrane, saj vsebuje vsa potrebna hranila za razvoj in rast novega organizma, a je danes tako običajno, da je skoraj nevidno. Filozofsko pooseblja celostno živilo: zemljo (lupina), vodo (beljak), sonce (rumenjak) in zrak (zračni mehurček).

Borut kuha s čustvi. Pravi, da je ljubezen do kuhanja podedoval po svojem starem očetu, odločitev, da bo kuhar, pa trdno sprejel že pri dvanajstih letih. »Kuhanje je moja ljubezen in do danes mi ni bilo niti en sam trenutek žal za to odločitev,« pravi. Že kot dijak se je nekoliko razlikoval od sošolcev: »Bil sem dokaj nadležen, vedno sem spraševal, kaj je to, kaj ono; grem lahko tja, vam lahko pomagam … Imel sem srečo, da so me vedno spremljale osebe, ki so v meni videle potencial in so mi marsikaj omogočile.« V srednji šoli je tako odšel na enomesečno izobraževanje v Španijo, pozneje še za eno leto v Francijo, en mesec je preživel v kuhinji pri Jošku Sirku v La Subidi in prakso odkuhal tudi v Španiji v restavraciji Hisop, ki slovi po zelo sodobni katalonski kuhinji. Prav Španci, začetniki molekularne kuhinje, so ga navdušili, zato tudi sam sega po sodobnih tehnikah. »V mojih jedeh se odraža moje trenutno razmišljanje, trenutna čustva. Seveda tudi letni čas, ki mi ponuja sestavine, s katerimi se lahko izražam.« Pri enaindvajsetih letih je postal vodja kuhinje gostišča Miran, nato je šel za osem mesecev v Hišo Franko, danes pa vodi kuhinjo restavracije Prestige v Moravskih Toplicah. Star je sedemindvajset let in meni, da so za kuharja najboljša leta tista do petintridesetega: »Mislim, da moj čas še prihaja, zdaj se še vedno oblikujem v celovito osebnost; lahko vam odkrito priznam, da sem svoj slog iskal vse do lanskega leta, zdaj pa sem ga skoraj našel, vem, kako želim kuhati, približno vem, kdo sem. Tisti pravi čas dozorelosti zame še prihaja … in se ga že zdaj veselim!« Njegova največja želja je, da bi imel lastno restavracijo: »Če bo prišel primeren trenutek, bom odprl majhno restavracijo in verjamem, da bom v njej najbolje izrazil samega sebe.«

Kaj je pravzaprav kakovost vina? Kako lahko neko vino ovrednotimo? Kako izrazimo njegovo kakovost in jo primerjamo s kakovostjo nekega drugega vina, ki je zaradi drugačnega porekla in drugih okoliščin, kjer je nastalo, prav tako dobro, toda na nek drug način? Težko, ker je dojemanje vina tako subjektivno, da skoraj ni dveh pivcev, ki bi ga enako doživela, opisala in ocenila njegovo kakovost. Če pa je ocena dveh ocenjevalcev, izražena s številko, enaka, to še vedno ne pomeni, da se o kakovosti določenega vina strinjata, le njuna vrednostna lestvica je drugačna in jima številka pomeni nekaj drugega. Na ocenjevanjih se tudi zgodi, da več ljudi isto vino popolnoma enako oceni – a iz popolnoma različnih razlogov. Zapleteno? Je, in prav je tako.

Ko je bila Opatija eno izmed najprivlačnejših počitniških krajev nekdanje avstro-ogrske monarhije, so tu svež morski zrak s polnimi pljuči vdihavale mnoge kronane glave, aristokratske dame so se pred toplimi sončnimi žarki skrivale v senci čudovitih vrtov in umetniki so v šumenju valov iskali svoj navdih. Opatija je, kolikor se je le dalo, vse do danes ostala taka, kot je bila: gosposka in romantična.

V: V nekaterih receptih sem opazila uporabo vodne kopeli v pečici. Mislila sem, da se ta kopel uporablja samo pri topljenju čokolade ali pri pripravi navadnega biskvita, ki ga stepamo nad soparo na štedilniku. Ali potrebujem posebno posodo za vodno kopel v pečici?

Pekoča paprika, feferon, čili ali pravilneje čile, je strast. Tisti, ki imamo radi pekoče, se ne moremo odreči užitku pekočih okusov, ki nam ga ponujajo številne vrste pekočih paprik. Pekočina je lahko nežna, lahko pa tudi tako močna, da postane že kar nevarna. Tisti, in teh je v Sloveniji večina, ki papričic ne marajo, tega pekočega kulinaričnega užitka ne morejo razumeti in ga tudi nikoli ne bodo mogli razumeti, saj zaznajo le nepotrebno« pekočino. Seveda so tudi tisti, ki zmorejo užiti najbolj pekoče papričice, njihova odpornost proti pekočini pa je že kar strašljiva.

Vsak ima svojo najljubšo – s testom, tankim kot list ali za prst debelim, z le tremi sestavinami ali s toliko obloge, da se komaj obdrži na pici. Pomembno je dobro, ravno prav mehko in ravno prav hrustljavo testo in kakovostne sestavine. Ostalo je v rokah domišljije.