Če smo čisto iskreni, le redko rečemo, da jemo tunino; največkrat si postrežemo kar s tuno. Še bolj zanimivo je, da besede tunina na Primorskem (oziroma po novem v slovenski Istri) sploh ne poznajo; tam vedno jedo tuno. Ampak kot boste prebrali v nadaljevanju, to ne drži povsem – jezikovna teorija in kulinarična praksa sta spet ubrali vsaka svojo pot. Za kaj torej gre?

• besedi tun in tuna sta sopomenki. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomenita morsko ribo z osmimi majhnimi rumenimi plavutmi na zgornji in spodnji strani repa pred repno plavutjo. Sta izposojenki iz hrvaškega jezika.
• tunina je tunovo ali tunino meso. Nekoč (v različnih obdobjih) so s to besedo poimenovali tudi ribo (iz vode je potegnil tunino), tunolovko (mrežo za lovljenje tunov oziroma tun) in ribjo juho.
• v pogovoru slovenskih ribičev lahko ujamemo tudi narečno besedo ton, ki je izposojena iz italijanščine.

Čudovit prispevek o tunu poiščite v marčevski številki reviji Dober tek.