Pri nas ležaki zagotovo ostajajo številka ena med pivi, saj si brez njih skorajda ne predstavljamo piknikov in drugih druženj, še posebno ko se temperature povzpnejo in hrepenimo po osvežitvi. Celo v izrazito vinorodnih okoliših se tako predvsem poleti marsikdo raje odloči za napitek iz hmelja.

Rdeča, zelena in druge barve etiket

Seveda pa je (r)evolucija butičnega piva povzročila premike tudi na področju ležakov. V Sloveniji sicer na steklenicah še vedno prevladujeta rdeča in zelena etiketa, kar se bržčas ne bo spremenilo. A saj tudi ni treba, da se, saj ti znamki zadovoljita najširši krog pivcev, hkrati pa sta tehnološko na izjemno visoki ravni. A ustvarjanja kakovostnih ležakov so se v zadnjem času lotile tudi nekatere naše manjše pivovarne in hitro doumele, kako zahtevna naloga je to. Pivo tipa ležak napak skoraj ne dopušča. Vsaka malenkost, ki ‘ne štima’, se takoj opazi. Gre namreč za izredno delikaten tip piva, pri katerem je ključno celovito ravnotežje. Priprava ležaka pivovarje postavlja pred težaven izziv, kako uskladiti okuse, arome, grenkobo in rahlo sladno sladkost, ki jo občutimo po požirku. Pri izjemno priljubljenih pivih tipa pale ale lahko denimo z večjo količino aromatičnega hmelja rahlo prikrijemo manjše napake v proizvodnem procesu, pri ležaku pa olajševalnih okoliščin preprosto ni. Proces dodatno oteži dejstvo, da se kvasovke, ki jih pivovarji uporabljajo za pripravo ležaka, fermentacije najraje lotijo pri približno 10 stopinjah Celzija. To lahko zaplete in podraži proizvodnjo, saj pivovarji potrebujejo naprednejšo opremo in porabijo več energije za vzdrževanje primerne temperature. A k sreči so se v zadnjem obdobju tudi pri nas znašli mikropivovarji, ki so bili kos izzivom in so z obilico znanja in ustrezno opremo poskrbeli, da lahko uživamo v resnično vrhunskem ležaku.

Nič ni lepšega kot sesti v rahlo temačno češko pivnico, kjer ti simpatično zaobljeni češki birt natoči merico domačega ležaka, mu s posebnim nožem odreže odvečno peno, ki sega čez rob kozarca in ga z zanosom ter ponosom postavi predte.

Kakšen je popoln ležak?

Vprašanje nima enoznačnega odgovora, saj znotraj te skupine piva delimo na okoli 20 podstilov, ki se raztezajo vse od ležakov slamnate barve pa do povsem temnih piv. Če bi poskusili zajeti povprečje, pa bi lahko popoln ležak opisali takole: zanj so značilne rahlo sladkaste sladne arome ter nizka do srednja intenzivnost cvetličnih in/ali zeliščnih hmeljnih arom, ki so zaščitni znak tega stila. Ravnotežje med sladom in hmeljem je temeljnega pomena, saj tako telo piva ohrani polnost, vendar ne deluje presladko. Karbonizacija je srednja, po grlu pa spolzi gladko s suhim zaključkom. Obstojna pena na vrhu je snežno bele barve, medtem ko je telo značilno rumene ali bledo zlate barve.

Predvsem pa kot vedno velja – zares popoln je tisti ležak, ki najbolj ustreza našemu okusu. Zato se kar čim prej (in odgovorno, seveda) lotimo poskušanja in pričakajmo poletje v dobri družbi s kozarcem popolno ohlajenega popolnega ležaka.

:::

Naslovna fotografija: Drew Beamer / Unsplash