Arhiv NTRC

Sivec je znan po svojem obsežnem literarnem opusu, saj je doslej izdal 190 knjig. Je tudi avtor več kot tri tisoč besedil za popularno glasbo. »Že dolgo časa sem na svetu in ker sem dolgo časa na svetu, sem veliko naredil. Res rad delam, ne morem gledati v zrak, da ne bi nekaj počel,« je dejal v pogovoru s Polonco Jazbinšek.

Glavni krivec, da je Sivec sedaj napisal knjigo o Ipavcih je šentjurski rojak ddr. Igor Grdina, ki že vrsto let raziskuje in piše o tej družini skladateljev in zdravnikov. Medtem ko se Grdina Ipavcem posveča na znanstven način, je Sivca spodbudil, naj o njih piše na poljuden način, tako da bo njegovo pisanje razumel najširši krog ljudi in tudi mladi. »Ipavci so večni. Pripraviti delo, ki ga bo razumel vsakdo v Sloveniji, v zamejstvu in kje drugje, torej delo za vse tiste, ki so ponosni, da so Slovenci, je težko,« je dejal pisatelj. Pojasnil je, da se je pisanja o Ipavcih lotil tudi za zanamce, saj je prepričan, da tisto, kaj je zapisano, ne bo nikoli več izbrisano.

Zdravili tudi z glasbo

Preden se je lotil ustvarjanja, je prebral vso gradivo, ki so ga o Ipavcih napisali Grdina in drugi avtorji. Pregledal je glasbeno literaturo, obiskal je muzejsko zbirko v Ipavčevi hiši. Med raziskovanjem je ugotovil, da je veliko premalo vedel o članih družine. »Marsikdo od prednikov današnjih Šentjurčanov je ostal živ zaradi njih kot zdravnikov. Seveda so za svoje delo pričakovali plačilo, a če je k njim prišel revež, so ga ravno tako pozdravili. Na ta način so ohranjevali poseljenost v okolici. Šentjur ob južni železnici je bil v preteklosti morda še bolj pomemben kraj kot sedaj, ko vsi samo hitimo in bežimo.«

Foto: Nik Jarh

Preberite več v Novem tedniku