Arhiv NTRC

»Seveda se je začelo z dedkom Mrazom. To je bilo še v tistih časih, ko so v Celju vpeljali sistem, da mora vsak otrok prejeti darilo od dedka Mraza, ki je bil takrat ›uradni‹ dobri pravljični mož. Tako Miklavž kot tudi Božiček sta se seveda pojavljala v različnih sredinah, Miklavž tako v cerkvah kot tudi v drugih krogih, in seveda tega ni nihče prepovedoval, kaj šele preganjal,« je začel Živko Beškovnik.

V šolah in vrtcih je bil izključno dedek Mraz. »Modri možje v Celju so takrat sklenili, da bodo vsi otroci obdarjeni. Pametna odločitev! Mislim, da je bilo to za otroke od 3. leta do 4. razreda osnovne šole. To je bilo nekje v osemdesetih letih, ko je bil v ta namen sklenjen poseben družbeni dogovor za zbiranje sredstev v podjetjih in še kje.«

Tako so zbrali kar nekaj sredstev za nakup daril, seveda različnih za različne starostne skupine otrok, pri čemer so bila znotraj posamezne kategorije darila enaka. In če je po tem dogovoru moral biti obdarjen vsak otrok, je to pomenilo, da so predšolski otroci darilo prejeli v vrtcu, za tiste, ki pa niso bili vključeni v to obliko predšolske vzgoje, je morala poskrbeti krajevna skupnost. Starejši so darila iz tega naslova prejeli v šolah.

Lutke, zgodbe in dobri mož

Beškovnik se spominja, da so na prireditvah nastopali otroci, uprizorjene so bile tudi gledališke ali lutkovne pravljice. Po koncu programa je prišel dedek Mraz, a šele, ko so ga otroci poklicali. »Hkrati so seveda tudi druge sredine, predvsem podjetja, pripravljale svoje obdaritve otrok, tu in tam se je ta lepa navada ohranila do danes,« pravi.

Za obiske dedka Mraza je organizacijsko in vsebinsko skrbela zveza prijateljev mladine, v Celju je bilo to Medobčinsko društvo prijateljev mladine Celje. To je bil po besedah sogovornika zajeten organizacijski zalogaj, saj imajo obiski dedka Mraza vedno kratek rok trajanja, zato se je bilo treba podvizati in jih časovno razporediti. »Dragica Poznič, takratna sekretarka in današnja predsednica tega društva, me je povabila k sodelovanju. Zame je to bil nov izziv gledališkega nastopa. Začelo se je in traja še danes,« se spominja.

Otroci nimajo težav

V Celju zelo znan kulturni delavec še vedno rad odigra vse tri dobre može. Sistem obveznega obiska dedka Mraza se je z leti krčil, najprej v šolah. Če je bilo obdarovanje v preteklosti tudi za otroke tretjega in četrtega razreda, so ga čez čas pripravljali le še za otroke prvih in drugih razredov. Tudi denarja za skupno nabavo daril je bilo vedno manj ali sploh ne več, ostala je le še lastna pobuda posameznih vrtcev, šol, krajevnih skupnosti, podjetij, je opisal ljubiteljski gledališčnik.

»S prehodom v pluralistično družbo se je tudi na tem področju zgodil pluralizem. Tako danes govorimo o treh dobrih možeh. Zdaj prihajajo Miklavž, Božiček in dedek Mraz, seveda po tem časovnem zaporedju, kot si sledijo tudi njihovi datumi in prazniki. In smo se prilagodili,« je razložil.

Morda se na prvi pogled zdi malce ›kaotično‹, a Beškovnik pravi, da je otrokom vse jasno. Ko jih vpraša, kakšen je vrstni red, kot iz topa izstrelijo, kdo jih obdari prvi in kdo jih obišče zadnji. »Več težav s tem so na začetku imeli odrasli. O tem priča tudi anekdota, ko je menda ena od vzgojiteljic v vrtcu dejala, da je dedek Mraz umrl. Da bi umrlo pravljično bitje? No, tako danes tudi sam upodabljam vse tri in je prav zabavno, predvsem pa doživeto. Če bi vprašali mene, bi otrokom sredi leta dodal še četrtega dobrega moža.«

Babica Zima pozabi na sneg

Tudi Živko se z veseljem in nostalgijo spominja čarobnih občutkov ob pričakovanju dedka Mraza v otroških letih. Kako zabava otroke? »Običajno nastopim po krajšem programu, ki ga izvedejo drugi. Poleg nekega posebnega dostojanstva, ki ga nosijo vsi trije dobri pravljični možje, skušam nastop izvesti izjemno sproščeno, otrokom priljudno.«

Po pozdravu sledi krajša pravljica, ki jo največkrat snuje kar sproti. V zadnjem času največkrat omenja ubogo babico Zimo, ki je vsako leto tako prehlajena, da nikoli pravi čas ne nasuje dovolj snega. »Potem pojemo skupaj. Otroci pridejo k meni in sami kaj povedo, odgovorijo na vprašanja in tudi nastopajo. In to počnejo zelo radi. Tudi zaplešemo skupaj v krogu ob pesmici. Čas kar prehitro mine. Malce moraš prebuditi otroka v sebi,« je poudaril ...

Foto: Andraž Purg

Preberite več v Novem tedniku