Maja B. Kranjc: “Želim si proste roke”
Maja B. Kranjc je par mesecev po romanu Klopotca dočakala še na izid novega romana Kjer teče košuta, za katerega je dobila tudi nagrado modra ptica.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Majo je literatura zanimala od nekdaj, študirala pa je dramaturgijo in kasneje še psihologijo. Tudi zaradi tega je njen svet širok in njeni junaki prepričljivi.
Pred nekaj meseci ste izdali roman Klopotec, zdaj pa je izšel še roman Kjer teče košuta. Očitno veliko pišete?
Prvi roman je nastajala med letoma 2022 in 2023, potem je nekaj časa "ležal v predalu" in se nato pripravljal na izid še konec leta 2024 in v letu 2025. Drugi roman je nastajal konec leta 2024 in v letu 2025 ter se zaključeval v začetku 2026. Sovpadanje obeh izidov je posledica mojega obotavljanja s prvim romanom ter zelo hitrega poteka izida pri drugem. Ker je leta 2024 izšla tudi moja prva pesniška zbirka so se tri izdaje res pojavile v relativno kratkem času, čeprav je sam proces pisanja potekal dlje. Res pa je, da zadnjih šest let pišem več.
Za novi roman ste dobili nagrado modra ptica. Kaj vam pomeni ta nagrada?
Nagrada pomeni večjo prepoznavnost, kar pomeni več bralcev. Knjigam to vsekakor privoščim. Pomeni pa tudi več medijskega pritiska, ki ni vedno prijeten stranski učinek. (nasmešek)
Glavna junaka sta slovenska gimnazijka in sirski fant, ki se srečata na begu. Kaj vas je navdihnilo za to zgodbo?
To, kaj me bo potegnilo v pisanje in zakaj, je precej nepredvidljiva zadeva. Vzgib za začetek je nekakšna čarovnija zanimanja, ki jo lahko vzbudi slika, prebran stavek, zvok ali padec svetlobe pod določenim kotom. Z idejo begunstva sem se začela poigravati, ko sem na nekem sprehodu pod skalnim previsom zagledala kupček oblačil ter si predstavljala, da so jih morda za sabo pustili begunci. Na idejo sem potem pozabila, se je pa čez nekaj časa pojavil glas pobegle gimnazijke, ki je hotel biti napisan. In tako je ta glas ustvaril prostor tudi za ugnezdenje zamisli o beguncu.
Pravite, da niste želeli pisati o begu, ampak o spremembi …
Kadar se počutimo ujete, stisnjene v kot ali imamo občutek, da na nič ne moremo vplivati, se lahko sproži želja po umiku. Ker je v taki situaciji to morda res edina možnost spremembe. Čeprav lahko potem z razdalje, ki jo ponuja umik uvidimo, da pri oceni brezizhodnosti nismo upoštevali čisto vseh spremenljivk. Ali pa se med premikom dovolj spremenimo, da iste okoliščine doživimo drugače.
Tudi tokrat se bralci strinjajo, da imate zelo prepričljive junake. To je zagotovo tudi zato, ker ste po poklicu klinična psihologinja. Se bo kdo v vaših junakih malo prepoznal?
Brala in pisala sem veliko prej, preden sem postala psihologinja. V domišljiji imam več manevrskega prostora, kot mi ga dajejo konkretni odnosi in znanstva, tako da če se bo kdo prepoznal, bo to popolnoma naključen dogodek. Ustvarjanje mi pomeni absolutno svobodo, odkrivanje novega, zato bi me utesnjevalo, če bi se obremenjevala zgolj z že obstoječim. Želim imeti povsem proste roke, se pa verjetno v snovi, iz katere gnetem zgodbe, znajdejo znanja in izkušnje, ki so tudi moje lastne. V drobcih, niansah, posameznih potezah.
Ali to poletje več pišete ali berete? Kaj pa?
Večinoma več berem, kot pišem. Trenutno berem Anomalijo (Hervé le Tellier).
Tekst: S. J., Foto: Saša Kovačič
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
