Arhiv NTRC

Predstava bo na ogled na povezavi https://youtu.be/cq52_-eSmM4in in bo aktivna samo v času trajanja predstave.

Gledališče Celje je predstavo krstno uprizorilo 24. januarja letos, na malem odru. Pri tej predstavi gre za glasbeno dramatizacijo, ki išče navdih v formi glasbenega gledališča. Z realističnim uprizarjanjem tedanje ruske zbirokratizirane družbe nastavlja ogledalo tudi sedanjemu času.

Kot je povedala mag. Tina Kosi, upravnica in umetniški vodja Gledališča Celje in skupaj z režiserjem predstave avtorica dramatizacije, šteje Gogoljeva novela Plašč za začetek ruske socialne literature in psihološkega realizma. Ustvarjalci predstave so bili pred izzivom, kako kruto Gogoljevo življenjsko zgodbo in njegovo dojemanje tedanje zbirokratizirane ruske družbe najbolje uprizoriti na odru. »Na podlagi potenciala naših igralcev, ki poleg obvladanja igre premorejo pevske sposobnosti in igranje glasbil, smo se odločili za koncept glasbenega gledališča in to je bila zagotovo ena mojih najprijetnejših študij predstave,« je Tina Kosi opisala uresničevanje ideje za to predstavo, potem ko sta se o njej začela pogovarjati z mladim režiserjem Jušem A. Zidarjem. Ta je pred dvema letoma v Gledališču Celje že režiral predstavo Nebeški odred, ki je zelo lepo uspela.

Glasbo, ki je tako eno temeljnih izraznih sredstev v predstavi, je ustvaril makedonski avtor Marjan Nećak, ki se je nekoč ob ustvarjanju mini opere že srečal z Gogoljem, in sicer ob njegovem delu Dnevnik nekega norca. »Zgodbo v Gogoljevem Plašču je mogoče primerno interpretirati ne le z glasbo, marveč z uporabo glasbe na nekoliko bolj specifičen način. Z režiserjem sva kopala v rudniku, ki je bil neznanka tako zame kot zanj. Glasba v predstavi ima svojevrsten odmev, tudi ko je ni, jo je na na nek način mogoče slišati. Da igralci pripovedujejo dramsko besedilo, pojejo in še igrajo, je zelo redek pojav v kakšnem gledališču na Balkanu.«

Juš A. Zidar je poudaril, da za Gogolja zgodba sama po sebi ni ključna, v svojih delih glavno pozornost posveča temu, da skozi literarni jezik s protagonistom, z zapletom, anekdoto ... gradi pronicljivo satirično podobo ruske družbene realnosti. »Tako opozarja na grotesknost, burlesknost ruske družbe, na anomalije tedanjega časa in stanje duha, ki je zelo blizu temu, kar živimo danes. Torej, govori o neki do konca shierhahirizirani, zbirokratizirani družbi, bolestnih povzpetnikih, skrajni točki družbene perverzije, zlaganosti ...«

»Multimedialnost« velik izziv tudi za igralce

V predstavi igrajo Branko Završan, Beti Strgar in Urban Kuntarič.

»Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja, ker se še nisem nikoli lotevala takšnega projekta, da bi bilo treba toliko stvari početi hkrati, igrati klavir, interpretirati tekst ... Ko je steklo, je bilo pa lepo igrati to predstavo,« je povedala Beti Strgar. Urban Kuntarič je izpostavil proces ponotranjanja besedila in čas, da se te to res dotakne. »To se je meni zgodilo v zadnjem tednu, ko smo na vaji izvedli celotno predstavo. Takrat sem Branetu (Završanu) rekel, da zdaj pa razumem ta tekst, kako Gogolj piše o posamezniku in grozljivem svetu, ki ga obkroža. Ko dovoliš, da se te usoda nepomembnega posameznika dotakne, se zgodi mali gledališki čudež.«

Branko Završan, ki v predstavi igra harmoniko, je izrazil zadovoljstvo ob ponovnem sodelovanju z mladim režiserjem. »Gre za tankočutnega ustvarjalca, ki vztraja pri poetiki in nežnosti in je tudi to predstavo naredil tankočutno, kar je ena njenih odlik. Torej najti lepoto bizarne sredine in človeka, ki izpada iz vseh norm, da normalno preživi v tem svetu.«

Foto: JAKA BABNIK