Arhiv NTRC

Ob besedi otroštvo, ki ga je preživljala v Laškem, se najprej spomni na potepanja, saj je bila njena pot iz šole vedno polna ovinkov. Domov se je vrnila šele, ko je padel mrak. Spominja se tudi preživljanja časa v gostilni ob cesti pri teti Štefki, kjer se je tudi zanjo vedno našlo kakšno delo. Že od malih nog ji je teta zaupala velike odgovornosti. Ugotavlja, da je odločilno, kje poženeš korenine, kaj oblikuje tvoje deblo in kdo biva v tvoji krošnji.

Se v domače Laško še pogosto vračate?

Trenutno sem veliko v Laškem. S Thermano ustvarjamo fantastičen projekt. Zadnjič sem ekipi namignila, da bi bilo izvrstno, če bi imela kje prespati. Dóma in domačnosti, kakršna so ustvarili starši, ni več. Tudi teta Štefka, poslednja vez s prijetnimi občutki iz mladosti, je odšla …

Predvidevam, da ste bili živahna, zvedava, nagajiva deklica, ki ji je bolj ustrezala fantovska družba kot igranje s punčkami. Se motim?

(Smeh) Prav imate. Fantovska družba. Moja Barbika je bil plastičen Ostržek, tam nekje v kotu. Nedotaknjen. Kolena pa ves čas obtolčena. Kdo si upa splezati čisto na vrh najvišje češnje? Kdo si upa peljati z motorjem brez zavor? Gremo rabutat koruzo? Je kdo takrat razmišljal o posledicah? Nihče. Kar se ne sme, je zapovedano, a hkrati nevarno in nepredvidljivo. Lahko te pahne čez rob. Lahko ti da pomembno lekcijo. No, na srečo sem samo pridobivala dragocene izkušnje za življenje. Pogum me do danes ni zapustil. Okvirji me še vedno utesnjujejo. Upam si stopiti čez. Samo teren prej dobro preučim. Po drevesih pa ne plezam več.

Katere vrednote, ki vam jih je dala družina, vam najbolj koristijo v življenju?

Vzgojena sem bila s trdo očetovo roko in v varnem zavetju mamine vzpodbude. Po očetu sem podedovala trmo. Po mami premišljenost in vztrajnost. Naučila me je ravnati z ljudmi, vedenja in spoštovanja. Ker je bila bančnica, mi je že zgodaj dopovedala, da minus na bančnem računu pomeni, da denar tam spodaj ni tvoj, ker ga v resnici sploh ni. Še danes razpolagam samo s tistim, kar imam.

In na kaj sta s partnerjem najbolj pozorna pri vzgoji vajinega sina? Koliko sebe vidite v najstniškem sinu?

Aleksander ni tip otroka, za katerega rečemo »kot da ga ni«. Že zdaj vem, da bo znal preživeti. V vseh situacijah se znajde. Prožno razmišlja. Zavestno se trudim, da mu ne režem kril ustvarjalnosti. Zato je moja šibka točka postavljanje mej. Mož skrbi za strukturo. Je izjemno pragmatičen. To je v realnem življenju videti tako, da fant v vseh situacijah najde luknjo v sistemu in naredi po svoje.

Kaj ga navdušuje?

Kikboks (smeh). Kot še čisto majhnega, štiri leta je imel, zgovoren in živahen je bil, ga je ogovoril Peter Čeferin in mu po klepetu rekel, da vidi v njem odličnega pravnika. Če se bo odločil za ta poklic, ima službo v njihovi pisarni zagotovljeno. Takšen potencial naj bi iskali. V Aleksandru je videl močno osebnost, pristno ljubezen do sočloveka, prezenco, inteligenco in iznajdljivost. Zakaj vam to pripovedujem? Kadar sina vprašam točno to, kar me zdaj sprašujete, kaj ga navdušuje, dobim odgovor: »Mami, ne sprašuj. Saj veš, da imam službo že zagotovljeno.« Samo še fokus in »zicleder« mu zrasteta, pa bo zame konec skrbi.

Najbrž ravno za lažje premoščanje skrbi in stresa zgodnja jutra preživljate na Šmarni gori, kjer v sproščenem miru pričakate sončni vzhod.

Ja, v tisti uri na polno živim samo zase. Tja gor grem po vedrino. Pognat srce v višje obrate, kar sprošča endorfine. Ti sprožajo občutek ugodja in zadovoljstva. To gorivo me poganja. Predvsem pa gre za telesno aktivnost v naravi ne glede na vreme. Ta povezanost z njo me pomirja, tudi kadar dežuje in kadar termometer kaže konkreten minus. Vmes, sploh navkreber, razmišljam, kaj vse me bo doletelo čez dan. Med spuščanjem po veličastnem vzhodu pa so misli lahkotne. Izvedba dnevnih aktivnosti zarisana. Jutranji odmerek gibanja deluje ves dan. Mislim, da tisti, ki delamo z ljudmi, potrebujemo veliko energije. Ne samo pozitivne. Govorim o vibraciji, ki sporoča, da smo aktivno prisotni.

S Šmarno goro je povezan projekt Od vzhoda do vzhoda, ki sta ga zasnovali s prijateljico Metko Albreht. Med ljudmi je deležen lepih odzivov. Bosta nadaljevali?

Ta projekt je zrasel iz neumnosti. Novinarka Urška Šestan me je za Vizito spraševala o novoletnih zaobljubah, koliko se jih ljudje dejansko držimo. Presenetila me je z vprašanjem, kolikokrat bom šla naslednje leto na Šmarno goro. Bleknila sem 365-krat in ta izjava je bila tisti hip nedvoumna in javna novoletna zaobljuba. Že utečen modus operandi sem razširila z idejo o 24-urni hoji gor in dol, da si naberem vsaj 20 vzponov bonusa in grem brez slabe vesti z družino na morje. Potem sem konec maja na Petkovškovem nabrežju srečala Metko Albreht. Ker se dolgo nisva videli, se mi je zdelo, da kava ne more škoditi. Bila je navdušena nad idejo. Zdelo se ji je, da bi ona tudi hodila. V petih minutah sva sestavili projekt, ki je na poletni solsticij čez ves dan na Šmarno goro privabil skoraj deset tisoč ljudi. Potem se je spet zapletlo, ker je ljubljanski župan odločil, da bo ta projekt od zdaj naprej na Šmarni gori vsako leto. Nisem upala reči ne. Obljubila sem, da ga bom organizirala sedem let. Pred dvema letoma je ta mandat potekel. To je vsa zgodba. Odbita, vam rečem. Če bi še enkrat? Ne bi. Celega te pogoltne. Tisto leto sem bila na Šmarni gori 367-krat. Zdaj grem samo petkrat na teden. (smeh)

Ste prepoznaven medijski obraz. Prve radijske izkušnje sta nabirali na Radiu Celje. Je res, da ste se med branjem osmrtnic začeli smejati?

Res je, a najprej naj poudarim, da je bil Radio Celje zame sedem let varna, mehka in ljubeča zibelka. Odskočna deska za kasnejše učenje in piljenje veščin javnega nastopanja na RTV Slovenija. Zaradi tistih osmrtnic sem bila tudi suspendirana za dva meseca. S kolegom Kamilom Lorencijem sva ga konkretno polomila. Kot bi bilo včeraj, se spominim, da sva pet minut pred tem ob kavi obujala spomine na smešno izgovorjavo črke s profesorice za geografijo z gimnazije, ki je »s« v besedi vedno izgovorila kot »c«. To nama je butnilo na jezik v najbolj neprimernem trenutku. Živa groza! Na nikogar se nisva mogla nasloniti, da bi se ta plaz smeha ustavil. Pogled skozi steklo v režijo, kjer so se ramena tehnika Mitje Tatarevića pozibavala od smeha, nama je dokončno spodnesel tla pod nogami. Ampak izkušnje niso bile samo takšne. Radio Celje mi je dal samozavest in možnost odskoka v širši svet, ob pravem času.

Kako vidite slovensko medijsko krajino v luči kulture nastopanja?

Lepo, da ste omenili kulturo nastopanja. Pred kratkim sem na to temo predavala študentom. Dotikali smo se pravil v družbi skozi bonton javnega nastopanja, ki zajema vse, od govorice telesa do govora, skozi katera jih peljem k prevzemanju odgovornosti, vplivanju, utemeljevanju. Bili so zaprepadeni, kaj vse se mi zdi, »dinozaverki«, pomembno. Sploh ko sem se dotaknila uporabe slovenskega jezika. Z njim danes lahko opleta vsak, kakor se mu zahoče. Nič nimam proti sproščenosti. Zmotita me besedičenje in izreka.

Kaj konkretno vas najbolj moti?

Zdaj ste pa zbudili puritanko v meni. (smeh) Ko sem še aktivno delala v medijih, sem skoraj dobesedno spala s SSKJ-jem, pravopisom in leksikoni. S kolegom Janezom Dolinarjem sva na telefonu lahko visela celo uro in debatirala o širinah in ožinah, premičnih naglasih in posebnostih. Čisti užitek. V zadnjih tridesetih letih so kriteriji, ki so se začeli nižati s pluralizacijo medijev v devetdesetih letih, do danes popolnoma popustili. Javnost je to gostilniško domačnost sprejela odprtih rok. Medijski ljudje smo se preveč namnožili v smislu, ej, pridi delat na radio, če nimaš kaj bolj pametnega početi. Izginila je medsebojna povezanost. Okrepila se je tekmovalnost. Tako je počasi začel trpeti tudi slovenski jezik. (Foto; Mediasoeed in osebni arhiv)

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 7. marec 2024.