»Rokenrol je bil vedno doma tudi na vasi«
Grobelno je mali kraj na meji med občinama Šentjur in Šmarje pri Jelšah, med drugim poznan po vozlišču železniških povezav in po prometnih oznakah, ki spominjajo na smerokaze kakšnih prestolnic. Po zaslugi Gregorja Počivalška pa tamkajšnji dom krajanov postaja vse bolj poznano koncertno prizorišče, kjer lahko poslušalci glasbo začutijo v klubskem vzdušju. Mali oder v malem kraju že 13 let gosti tudi festival, namenjen kantavtorski glasbi. Pod njegovim okriljem je doslej nastopilo približno 65 kantavtorjev iz desetih držav.
»Doslej nihče ni rekel, da v tako malem kraju, na tako malem odru ne bo igral. Program seveda sestavljam tako, da ustreza danim pogojem. To ne pomeni, da kakšna zasedba pri nas ne more nastopati, ampak je treba prilagoditi način izvedbe. Na Grobelnem ne moremo pričakovati stadionskih koncertov, lahko pa zasedbe gostimo v kakšnem drugačnem formatu,« pravi Gregor Počivalšek, ki je prepričan, da se da dobro glasbo vedno umestiti v prostor. Septembra je na Grobelno pripeljal Orlek, Barni band ter Zorana Predina in njegov trio, poleti je stene doma krajanov na njegovo povabilo zatresla zasedba Niet. »Čeprav se morda sliši čudno, je bil rock'n'roll vedno doma tudi na vasi. Zdi se mi, da morala biti dobra koncertna ponudba na voljo povsod, primanjkuje je namreč tudi v mestih. Prizadevam si, da na naši kulturni postaji, kot v povezavi z bližnjo železniško postajo imenujem naše prizorišče, ustvarjamo dobre pogoje za kakovostno glasbeno ponudbo in omogočimo kritičnim poslušalcem, da pridejo na svoj račun. Tisti, ki še niso kritični poslušalci, lahko na naših dogodkih širijo svoja glasbena obzorja. Tako se rojevajo novi ljubitelji dobre muzike.«
Tista kitara v izložbi …
Z glasbo je povezan od malega in kot pravi, je bilo povsem naravno, da se je navdušil nad to vejo ustvarjalnosti. Kot otroka ga je najbolj nagovoril zvok kitare. »Moja mama je delala nasproti trgovine z glasbili v Gosposki ulici v Celju, kjer so imeli v izložbi zelo lepo kitaro. Mamo sem kar naprej prosil, naj mi jo kupi,« se spominja. V srednji šoli ga je zanimal rok, sodeloval je v glasbeni skupini Hipoteza. Ker je skozi leta zaznaval nazadovanje ponudbe glasbenih dogodkov v regiji, kar je po njegovem opažanju povezano tudi s propadom nekaterih klubov, je želel ta voz obrniti v drugo smer.
Ko večje izvajalce prosi, da bi prišli nastopat v dom krajanov na Grobelnem, jih je večina navdušena. Radi se odzovejo povabilu. Prvi pogoj so finance, glede česar se seveda uskladijo. »Pravim ›muzičarjem‹ in nam, ki ustvarjamo kakovosten program, je najpomembnejša vsebina. Na slednjo morda pozabljajo marsikateri organizatorji dogodkov, ki imajo morda na voljo višje proračune. Mislim, da ustvarjalci v primeru Kulturne postaje KDG prepoznajo prav to, da je program zastavljen na visoki ravni.« Kot še eno prednost prirejanja dogodkov v malem kraju je omenil to, da tovrstni koncerti v klubskem, intimnem vzdušju omogočajo pristen stik glasbenikov s poslušalci. Ko zazveni zadnji ton, se obiskovalci družijo z nastopajočimi in z njimi izmenjajo kakšno besedo.
Zakaj kantavorji?
Ko je odraščal, je Počivalšek med druženji s prijatelji ob kitari velikokrat tudi zapel in tako širil svojo razgledanost o jeziku glasbe. Poistovetil se je z izvajalci, kot so Nick Cave, Johnny Cash, Bob Dylan in Leonard Cohen. Med domačimi avtorji so ga pritegnili Tomaž Pengov, Marko Brecelj in Vlado Kreslin. Kot poslušalec je zaznal, da na domačem koncertnem prizorišču ni veliko poudarka namenjenega kantavtorjem. Za razvoj takšne glasbe je vrsto let skrbel predvsem KantFest v Rušah. Poči, kot ga kličejo njegovi znanci, je sčasoma prišel na idejo, da bi lahko kantavtorji zavzeli tudi oder na Grobelnem. Rodil se je festival Mladi avtor kant (MaK), ki mladim kantavtorjem omogoča, da se s svojimi avtorskimi deli predstavijo občinstvu in delijo oder z že uveljavljenimi glasbenimi kolegi.
Ker je festival zasnovan kot maraton, saj se v eni izdaji zvrsti približno štiri ure avtorske glasbe, pri organizaciji dogodka skrbi tudi za to, da ljudje pozabijo na čas. »Nazadnje so pri nas nastopili Severa Gjurin in Dejan Lapanja, pa Balladero in drugi. Obiskovalci so pozornost držali vse do zadnjega tona. Prav to je namen festivala – da se ljudje sprostijo, slišijo dobro glasbo in ob njej uživajo,« pravi Počivalšek. Kantavtorski glasbi že tradicionalno posveti še dogodek Kantvember, ko oder zavzamejo slovenske kantavtorske legende, kot so Vlado Kreslin, Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj, Adi Smolar in podobni. To soboto v goste prihaja Aleksander Mežek, ki je večino časa deloval v Angliji.
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
