Novomeške gostilne nekoč in danes
»Kjer je hiša, tam je krčma – to je Kandija,« je nekoč zapisal Janez Trdina. Čeprav je v tej trditvi okorelega samca, ki se je na stara leta v Novem mestu poročil prav z gostilničarko, Jermanovo Uršo, gotovo tudi nekaj pesniške svobode, navedek ni daleč od resnice. Tudi v današnjem mestnem jedru, ki je v Trdinovih časih edino štelo za Novo mesto, je bilo podobno. Gostilna je bila v tem ali onem obdobju vsaka tretja, četrta hiša.
Kaj se je z vsako od teh gostiln in gostilničarjev zgodilo, etnologinja Ivica križ na sinočnjem pogovornem večeru z naslovom Novomeške gostilne nekoč in danes ali kam so izginile priznane in dobre novomeške gostilne seveda ni imela časa povedati, zato pa so lahko poslušalci izvedeli, po čem je slovela Košakova gostilna in kaj je to telerflajš, o čemer je pripovedovala najmlajša od Košakovih sester, Stanka Grein. Znani novomeški gostinski delavec in pedagog Niko Veselič je obudil spomin na znamenito restavracijo Breg, ki je v svoji kleti hranila več kot 200 različnih vin, Jože Andrejaš, Dolenjec, ki se je oženil na Gorenjsko in v Radovljici s soprogo uspešno vodi tradicionalno gostilno Lectar, je pripovedoval o svoji poslovni poti, pogovor pa je povezoval naš priznani etnolog prof. Janez Bogataj, ki je svojo prvo službo pod direktorjem Jankom Jarcem opravljal prav v Dolenjskem muzeju, torej na kraju, kjer je sinočnji pogovorni večer tudi potekal. Prireditev sta z glasbenim nastopom popestrila Polona Žalec in Andrej Boštjančič, ki ga je tema pogovora spodbudila, da je med nastopom navrgel tudi nekaj krepkih glede odnosa sodobnih gostilničarjev v Sloveniji do glasbenikov.
Dobro obiskan pogovorni večer na terasi Dolenjskega muzeja je sodil v okvir Torkovih druženj v atrijih, ki ga je v sklopu Novomeških poletnih večerov organizirala Goga.
