Arhiv NTRC

»Če bi pred časom Andraža na kratko opisali, bi rekli, da je bil vsepovsod zraven. Danes je situacija drugačna. Andraž ni več vsepovsod zraven, saj preprosto je vsepovsod. Večkrat pravi (tako za šalo), da je treba ceniti njegovo družbo, saj bo nekoč, ko bo slaven, vse imelo še večjo vrednost,« je del predstavitvenega zapisa na Andraževi spletni strani, kjer je zbranih nekaj njegovih najvidnejših del in projektov.

Ambiciozen, hudomušen in iskren pristop mu je omogočil, da se je stvari, ki ga zanimajo – na primer filmske produkcije – učil pri najboljših. Bil je namreč član ekipe ustvarjalcev filma Gajin svet. Po študiju na Inštitutu in akademiji za multimedije se je zaposlil v projektni pisarni Šolskega centra Celje, znanje zdaj nadgrajuje in kmalu se bo lahko postavil tudi za kateder. Še vedno ostaja zvest radiu, s prijateljema je v tem posebnem letu spisal tudi magično poslovno zgodbo.

Od nekdaj zna ceniti umetnost, z veseljem poklepeta tudi s kakšno znano osebnostjo. Takšnih priložnosti je dobil že kar precej in zanje je zelo hvaležen. »Tiste, ki si jo res želim spoznati, mi še ni uspelo,« se namuzne. »Za Katarino Čas letam že nekaj časa, a mi še ni bilo namenjeno. Že večkrat sva bila v istem prostoru, na istem dogodku, a na priložnost, da jo bom osebno spoznal, še čakam,« z iskreno nagajivim nasmehom razkrije eno svojih ne več tako skritih želja.

Z odra do knjige

»Bil je dan pred božičem. V majhnem mestu pred majhnim blokom je na klopi sedel deček.« Tako se začne pravljica in enako se je začela istoimenska gledališka predstava, ki jo je Andraž leta 2018 napisal za skupino najmlajših gledališčnikov Kulturno-umetniškega društva Svoboda Zagrad. To je bila njegova prva samostojna predstava. Napisal je besedilo, prevzel režisersko taktirko, poskrbel za glasbo, priskrbel sceno in po sili razmer odigral še glavno vlogo. »Bilo je precej napeto. Sredi septembra smo imeli uvodne vaje in takrat se mi še sanjalo ni, kaj bomo postavili na oder. V mesecu sem nato spisal besedilo, nakar sem se začel ukvarjati z vsemi ostalimi nujnimi elementi. Ker je bilo premalo igralcev in da ne bi prišlo med otroki do nesoglasij, sva glavni vlogi odigrala s kolegico, ki je v preteklih letih delala s skupino,« se v mislih sprehodi dve leti nazaj. »Ne glede na pomanjkanje časa je predstava več kot uspela. Uspelo je tudi presenečenje ob koncu, ko je v dvorano vstopil Božiček in vsem razdelil darila,« se spominja takratnega uspeha.

»Po premieri mi je mami rekla, da bi lahko po predstavi napisal pravljico, in sem rekel, da jo bom. Res je, da je trajalo dve leti, ampak zdaj je tukaj in to je najpomembnejše,« se nasmehne.

Kje je Božiček?

»Knjiga je dozorevala približno dve leti in je dobila precej drugačno zgodbo od prvotne gledališke predstave. Če je bil cilj igre spraviti občinstvo v smeh, želim s knjigo spodbuditi k razmisleku o pravem pomenu praznikov. V resnici smo sami darilo, ki ga lahko nekomu podarimo s tem, ko si zanj vzamemo čas,« pravi Andraž in prizna, da je zgodbo postaviti na oder precej drugače, kot jo je zapisati med knjižne platnice.

V slikanici se glavna junaka Zarja in Matic odpravita iskat Božička z željo, da bi Maticu prinesel nove barvice, ki mu jih je uničil znanec iz mesta. Na poti srečata bogatega berača, okroglega sprevodnika, namrgodenega škrata in ko končno prispeta na cilj, ju tam čaka posebno presenečenje.

Gledališče, glasba, film in računalniki

Andraž Pušnik je svojo raznolikost začel kazati že v vrtcu, kjer je tudi začel nastopati. To je pilil nato še v osnovni šoli. Deset let se je ukvarjal z glasbo, njegova glasbena pot je na mah podobna tisti iz pesmi slovenskega reperja Nipkeja Noben me ne razume. Andraževo željo je predstavljalo igranje klavirja, česar mu doma, predvsem zaradi prostorske stiske v stanovanju, niso mogli uresničiti. »In so mi rekli, da ima harmonika tudi tipke, in tako sem pristal pri klavirski harmoniki ter naredil šest let nižje glasbene šole,« se spominja. Nato se je med poletjem, ko so bili končani že vsi vpisni roki, odločil, da bo poskusil še z učenjem diatonične harmonike, kar je bil povsem nov program v glasbeni šoli. Kljub zamujenim vpisnim rokom mu je uspelo priti zraven. »Bilo je zelo zanimivo, saj sem bil daleč najstarejši, v prvi razred so namreč prišli otroci povsem na začetku glasbene poti, jaz pa sem že imel neko predznanje, vedel sem, kako se glasbilo drži, kako se igra. Samo tipke so bile drugačne. Tega se tudi hitro navadiš,« se spominja svojih glasbenih let. V enem letu je tako končal prvi in drugi razred. Nato je moral počakati, da so izdali priročnike, in spet v istem letu naredil še tretji in četrti razred. »Potem sem moral malo počakati in upočasniti, saj še ni bilo izdanih gradiv, nakar sem ločeno končal še peti in šesti razred,« pove. Že nekaj mesecev za tem je obupal nas »plastičnimi« klaviaturami in si končno kupil svoj klavir.

Čeprav sta ga ves čas zanimali kultura in umetnost, je bil tudi ljubitelj računalnikov. »Prvi računalnik sem dobil pri sedmih letih, Windows 98. Stric mi je prinesel zgoščenke in potem sem z njih kopiral fotografije na namizje, jih urejal po mapah. Tako sem se igral ure in ure in sočasno spoznaval računalnik ter ugotavljal, kako zmogljiva je pravzaprav ta naprava,« razlaga sogovornik, ki ga je ves čas zanimala tudi gibljiva slika: »Z bratranci smo kot ›mulci‹ posneli kar nekaj filmčkov. Bili smo prodajalci, preprodajalci orožja in avtomobilov, skratka vse, česar se lahko ›mulci‹ spomnijo.«

Ko je v zadnjem razredu devetletke tehtal, kam naprej, je dobro premislil in pri tem upošteval vse svoje interesne dejavnosti, zanimanja in znanja. Ker je bil priden učenec, je bila izbira povsem njegova. Odločil se je za računalništvo. In kot se je kasneje izkazalo, je izbral pravo sredino, kjer mu je bilo omogočeno razvijati številne talente.

Prelomnica krožek preživetja v naravi

Spominja se, da je bil vstop v srednjo šolo nekoliko stresen, saj ni nikogar poznal. V prejšnji sredini je pridobil nek status, veljal je za učenca, ki marsikaj zna, in učitelji so ga tako vključevali v številne različne projekte. »V prvem letniku si tako ponovno na začetku, spet je treba pokazati zanimanje za dejavnosti, pokazati, kaj vse znaš, in se dokazati.« Že v prvem letniku se je tako pridružil skupini, ki je skrbela za različne šolske prireditve. »V drugem letniku nas je profesor Matic Holobar povabil h krožku preživetja v naravi. S sošolcem sva se pogovarjala, da bi se pridružila skupini. Približno tri tedne sva mencala. Ker je bil on vselej zaseden, sem se odločil, da bom šel sam. Ko sem hodil proti kabinetu, mi je naproti prišel učitelj in mi povedal, da so tisti dan že končali. Očitno je z mojega obraza razbral razočaranje in dejal, da so dijaki še v kabinetu in da naj kar vstopim ter jih spoznam,« se spominja. Res je vstopil, spoznal ekipo in od tistega dne je bil reden gost v kabinetu profesorja Holobarja. Ta je namreč dijake, ki so kazali zanimanje za kaj več, usmerjal na različnih področjih. »V skupini smo bili zbrani dijaki, ki smo radi delal različne stvari in smo se lotili marsičesa. Ker se profesor ukvarja tudi s fotografijo, smo sodelovali pri različnih tovrstnih projektih in se tako v praksi ogromno naučili. Z vsakim naslednjim projektom so se nato odpirale nove priložnosti. Lahko bi rekel, da mi je ta krožek spremenil življenje.«

Vseprisotnost ima lahko visoko ceno

Andraž prizna, da ni nikoli bil zares športni tip človeka. Gibanje je prvič zares začel pogrešati pred nekaj leti, ko si je poškodoval koleno in je moral kar nekaj časa počivati. Ko je okreval, je začel redno hoditi in temu sledi še danes. Hoja in gibanje v naravi mu namreč pomagata ohranjati kondicijo ter psihično trdnost, da lahko krmari med obveznostmi in projekti.

Pred štirimi leti je na lastni koži spoznal, da lahko pretiravanje, hiter tempo življenja, številni projekti in premalo počitka »položijo« tudi mladega človeka. »Po novoletnih praznikih v četrtem letniku smo se vrnili v šolo. Ampak mene ni bilo k pouku. Ker sem veliko časa preživel v kabinetu profesorja Holobarja, so me šli tja iskat. Našli so me na tleh, okrvavljenega. Sistem se je sesul, telo se je ›resetiralo‹,« razlaga. Na urgenci so mu nato postavili diagnozo, ki je mladega fanta z nešteto idejami in željami kar nekoliko šokirala. Izgorelost. »Do takrat nisem razmišljal, da bi se bilo pametno malo ustaviti. Niti nisem čutil prave potrebe po tem. Očitno človek tega ne zazna, dokler mu telo dovolj jasno ne sporoči, da je dovolj,« pove. Od te neljube izkušnje je previdnejši. Še vedno vseprisoten, a bolj organiziran, predvsem pa se drži urnika. In vsak večer si vzame čas zase. Za rekreacijo, knjigo ali film. Trenutno se navdušuje nad nemškim avtorjem psiholoških srhljivk. In kot je razkril, bi lahko bil naslednji filmski projekt nekoliko bolj srhljivo obarvan.

Foto: SHERPA

O tem kaj vse Andraž še počne ...

Preberite več v Novem tedniku