Andraž Purg

Srečko Lesjak še vedno, tako kot pred tremi, štirimi desetletji, kipi od notranje energije. Ukvarjal se je in se še ukvarja z različnimi športi. Njegova največja ljubezen je košarka, v začetku meseca decembra si je vzel čas za smučanje v Italiji. Dvajset let je bil kapetan ekip v vseh starostnih kategorijah pri laškem košarkarskem klubu. Ta se zdaj imenuje KK Laško (vmes Pivovarna Laško in Zlatorog), tako kot se je imenoval ob svojem začetku leta 1969. Štiri leta kasneje je Lesjak že igral za laško člansko košarkarsko moštvo.

Zaradi poškodbe v Prebold

»Ob koncu pripravljalnega obdobja za sezono 1988/89 smo imeli na travniku ob Trubarjevem nabrežju zadnje sprinterske treninge. Med dvobojem z Danijem Lapornikom sem si poškodoval mišico na nogi in prekinil vadbo. Na prvi tekmi nove sezone nisem igral, kar se mi je pripetilo prvič po skoraj dvajsetih letih igranja in nošenja kapetanskega traka. Naslednji dan me je Silvo Udrih nagovoril za prestop v moštvo Prebolda. Tam sem ostal šest sezon. Vsak teden sem o tekmi poročal na valovih Radia Celje, zapisi so se vrstili v Novem tedniku,« se spominja Lesjak. V Preboldu je bil tudi trener in poskrbel za pravcato evforijo.

Prelomna uvrstitev v 1. ligo

Leta 1993 se je Lesjak vrnil v Laško, zaupali so mu vlogo predsednika strokovnega sveta in predvsem skrb za ekipe mlajših starostnih kategorij: »Zvrstilo se je nekaj sezon članskega moštva brez tako želenega uspeha, uvrstitve med najboljša slovenska moštva.« Lesjak je bil v sezoni 1995/96 pomočnik glavnega trenerja, Ljubljančana Andreja Žagarja. »Z njim pa nam je končno uspelo. Za Laško so takrat igrali Matjaž Tovornik, Zoran Golc, Simon Zdolšek, Goran Čop, Mitja Starovasnik, David Čop, Zoran Blatnik, Tomaž Blagotinšek, Tomaž Durnik, Gregor Jeras, Žarko Vujović, Andrej Šoštarič, Miha Vajdič in Bojan Špiler.«

Šport po elektriki

Muzej elektroprenosa Fala – Laško je v Laškem umeščen v prostore razdelilne transformatorske postaje, ki je bila prva takšna v Sloveniji in takratni Jugoslaviji, na prvem prenosnem daljnovodu, ki je povezoval Hidroelektrarno Fala in Termoelektrarno Trbovlje. Zato lahko tam govorimo o začetku razvoja elektroprenosne dejavnosti pri nas. Razstavljenih imajo skoraj 5.000 eksponatov slovenske elektroprenosne zgodovine, ki bi bili lahko hitro pozabljeni in izgubljeni. Toda Lesjak je poudaril, da so se na srečo skozi desetletja ohranile marsikatere fotografije, pisni dokumenti, kadrovske kartoteke, projektna dokumentacija, posamezne aparature, delček kakšne naprave, orodja in tudi telefonski ali radijski aparat.« O tem smo že pisali, medtem pa je Srečko Lesjak napolnil veliko sobo s športnimi eksponati.

Poglavar z imenom Ečo

A najprej pojasnimo izvor njegovega vzdevka. Nisem še slišal, da bi ga v Laškem kdo poklical Srečko. Vsi mu pravijo Ečo. »V otroštvu sem stanoval v enem izmed blokov v Laškem. Otroci smo imeli ›medblokovske vojne‹. Več ali manj se je naključno ustvarilo več skupin in vsaka je imela svojega vodjo. Imeli smo skrivališča, rekli smo jim bunkerji. Moja skupina ga je imela na drevesu. Vsak bunker je imel vodjo, ki je bil tudi poveljnik blokovskega ›plemena‹. Po vzoru Indijancev je poveljnik dobil poglavarsko ime. Mene so krstili z imenom Ečo. Vzdevek se je obdržal do danes. Tako me kličejo prijatelji in znanci.«

Legendarne Jolijine sprinterice

Lesjak je poskrbel, da je vsakdo, ki je obiskal muzej, navdušen. A nekaj mu ni dalo miru. Nekdanji uslužbenec Elesa pozna veliko ljudi, predvsem športnikov. Začel je zbirati obutev, oblačila, smuči, hokejske palice, drese, rekvizite pri zelo različnih športih, lepe in zanimive šahovske plošče s figurami … Najprej so mi v oči padle sprinterice, ki jih je med svojimi največjimi podvigi nosila Jolanda Čeplak. »Sva soseda v Zagradu in ko sem ji omenil, da urejam zbirko športnih rekvizitov znanih slovenskih športnikov, se je takoj odzvala. Ponudila mi je podpisane sprinterice, s katerimi je dosegla svetovni rekord v teku na 800 metrov v dvorani. Ta rekord je še vedno v veljavi.« Joli je progo na dvoranskem evropskem prvenstvu na Dunaju pretekla v času 1:55,82. V izjemno razburljivem teku je za le tri stotinke premagala domačo favoritinjo Stephanie Graf.

Prvi copati po rojstvu Gabriele

Morda najbolj izstopajo športni copati, ki bodo s časom pridobili zgodovinsko vrednost. Bile so v lasti trenutno najbolj znanega slovenskega športnika. Saša Dončić, Lukov oče, je igral za Košarkarski klub Pivovarna Laško v obdobju največjih uspehov laške košarke. »Bil sem pomočnik prvega trenerja ekipe in s Sašem sva postala zelo dobra prijatelja in tudi ostala. Kot zanimivost naj omenim, da smo takrat skoraj po vsakem treningu metali na koš z velike razdalje, v božičnem času pa smo tudi tekmovali za simbolične denarne nagrade ali pijačo. V tem obdobju se je rodil tudi Luka, tovrstni meti so mu bili očitno položeni že v zibelko. Ko sem Sašo prosil za Lukove copate, mi jih je sicer takoj obljubil, a sem ga moral kaj nekajkrat spomniti. Potem pa me je šokiral. Prinesel mi je namreč copate, s katerimi je Luka igral prvo tekmo po rojstvu hčerke Gabriele. Njeno ime je ob svojem avtogramu tudi pripisal na copate.«

Tudi atletski rekviziti

Srečko je imel kot šolar nekaj uspehov na občinski ravni v tekih na 100 in 400 metrov, zelo rad je skakal v daljino in višino. Njegov »športni muzej« krasijo tudi rekviziti Tine Šutej, Maruše Mišmaš Zrimšek in Kristjana Čeha. »Družba Eles, ki je lastnik predmetnega Muzeja elektroprenosa Fala – Laško, je pokroviteljica mnogim športnim panogam. Tudi zato sem zaradi osebnih poznanstev pridobil svojstvene športne rekvizite. Tako mi je Marija Šestak, še vedno slovenska rekorderka v troskoku, ki je sedaj zaposlena na Atletski zvezi Slovenije, priskrbela disk, ki ga je metal Kristjan Čeh, dres Tine Šutej in sprinterice Maruše Mišmaš Zrimšek. Z vsemi temi rekviziti so omenjeni atleti uspešno zastopali barve Slovenije na olimpijskih igrah v Parizu.

Dres laške sodniške legende

Lesjak je odigral veliko nogometnih tekem, tako na travnatih kot tudi na asfaltnih igriščih v malem nogometu. Oboževal je Dragana Džajića in navijal za Crveno zvezdo. Že takrat je bil stalnica na jugoslovanskih nogometnih stadionih Laščan Zdravko Martun v vlogi glavnega sodnika. »Z Zdravkom, ki je bil sicer po duši ›partizanovec‹, jaz pa ›zvezdaš‹, sva bila v mladosti tekmeca v malem nogometu. Še vedno sva prijatelja. Ob ideji, da oplemenitimo športni del muzeja z nogometno tematiko, mi je takoj podaril celotno sodniško opremo iz tistih časov. Malo smo jo dopolnili, in sicer s sodobnimi novostmi, kot je sodniško pršilo in kovanci. To je priskrbel prav tako nekdanji nogometni sodnik Stane Babič.«

Prestižne smuči

Da je ljubitelj smučanja, smo že povedali, ni pa nam omenil, da bi kdaj skakal na smučeh. »Prijatelj z Gorenjske mi je priskrbel mobilno številko izdelovalca skakalnih smuči Petra Slatnarja. Poklical sem ga in mu omenil željo za novejši skakalni smučki. Takoj me je povabil v svoje proizvodne enote, mi jih z veseljem razkazal in kar sam predlagal, da mi podari samo eno smučko. To je uporabljal Domen Prevc, dokler mu druge niso po nesreči zlomili organizatorji tekme v Obersdorfu. V muzeju imamo tudi skakalne smučke in pionirski dres Timija Zajca. Poleg zelo starih in prvotnih Elanovih smuči so v muzeju razstavljene tudi zmagovalne veleslalomske smuči, s katerimi je med profesionalci v ZDA slavil Tomaž Čižman v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.«

Darila tudi iz NHL in NBA

Med pomembnejše rekvizite, ki so razstavljeni v športnem delu muzeja, zagotovo spada hokejska palica našega Anžeta Kopitarja, zvezdnika lige NHL. Anže se je na palico tudi podpisal. »Imamo še dres hokejista Tomaža Razingerja s podpisi vseh reprezentantov, ki so bili na olimpijskih igrah v Sočiju, copate in dres odbojkarja Jana Kozamernika s podpisi vseh reprezentantov z olimpijskih iger v Parizu, copate košarkarjev lige NBA Primoža Brezca in Bena Udriha ter kapo s podpisom Gorana Dragića, copate laškega košarkarja Mihe Lapornika, podpisana olimpijska dresa in veslo ter kajak Petra Kauzerja in Benjamina Savška, namiznoteniški lopar in dres Vesne Ojsteršek, nekdanje reprezentantke in trenutno selektorice slovenske ženske reprezentance.«

Z njo igral tudi Ivo Daneu

Stara usnjena košarkarska žoga je zelo lepo ohranjena. »Prve košarkarske žoge so bile usnjene in z razstavljeno, ki je stara toliko kot jaz, so igrali še leta 1956, tudi košarkarska legenda Ivo Daneu, ko je bil v Mariboru član Branika. Glede te žoge mi je Ivo povedal anekdoto. V Mariboru je leta 1956 igrala ameriška vojaška reprezentanco, sicer naseljena v Nemčiji na služenju vojaškega roka. Košarkarji so bili seveda za gledalce zelo privlačni. S seboj so prinesli tudi gumijaste košarkarske žoge, s katerimi je bila prvič v Sloveniji tudi odigrana košarkarska tekma. Ta gumijasti čudež je bil za naše košarkarje tako mamljiv, da so si eno žogo ›pomotoma‹ izposodili. Ko so ameriški košarkarji to ugotovili, na srečo šele v Nemčiji, so bili izredno užaljeni, naši košarkarji pa nasprotno neizmerno srečni.« V športnem delu muzeja so razstavljeni še številni športni rekviziti z različnih področij, in sicer streljanja na glinaste golobe, lovstva, pohodništva, gorskega plezanja, potapljanja, ribolova, tenisa, badmintona, kolesarstva, kegljanja, bowlinga, šaha, pikada, golfa, malega nogometa, futsala in balinanja.

Izjemni uspehi z veterani

Srečku je zdravje zelo dolgo služilo. Saj mu še vedno, toda pred časom je bil zelo aktiven v veteranski košarki in izjemno uspešen. Največji podvig je laški veteranski ekipi uspel leta 2007, ko je na svetovnem prvenstvu v San Juanu v Portoriku osvojila zlato medaljo. Še dvakrat se je izkazala na svetovnih prvenstvih – v Pragi je bila druga, v novozelandskem Christchurchu pa tretja v svoji starostni kategoriji. Lesjak je igral tudi v dresu moštva SLO 50+. V Zagrebu je bilo evropski prvak. Osvojilo je še bronasti medalji na EP v Novem Sadu in na svetovnem prvenstvu v grškem Solunu.

Najboljše peterke doslej

Izzvali smo ga, naj našteje najboljših pet košarkarjev laške veteranske ekipe. Sebe je izpustil, izbral pa Simona Zdolška, Sašo Govca, Tomaža Blagotinška, Matjaža Cizeja in Mileto Lisico. Sledil je izbor najboljše peterke laškega kluba vseh časov. »Vanjo spadajo Sani Bečirovič, Ervin Drakšič, Miljan Goljović, Matjaž Tovornik in Mileta Lisica s trenerjem Alešem Pipanom, ki sem mu bil pomočnik.« Po Srečkovem izboru je najboljša peterka Slovenije vseh časov naslednja: Peter Vilfan, Goran Dragić, Luka Dončić, Matjaž Tovornik in Radoslav Nesterović. Nikakor se ni mogel odločiti za le pet imen iz nekdanje Jugoslavije. »Ivo Daneu, Rato Tvrdić, Damir Šolman, Petar Skansi, Krešimir Čosić, Zoran Slavnić, Dragan Kičanović, Dražen Dalipagič, Toni Kukoč, Vlade Divac. Joj, pa Dražen Petrović,« je bil zadnji stavek modrookega večnega mladeniča.