Arhiv Štajerskega Tednika

Samostojni raziskovalec kulturne dediščine mag. Matej Gabrielle Dasko se je z Donačko goro in njeno okolico intenzivno ukvarjal že od leta 2004. »Tistega leta sem goro prvič obiskal in že takrat naletel na številne terase, za katere ni bilo dvoma, da so delo človeških rok. Še istega leta sem v virih izbrskal zgodbe in zgodovinski vir o Dvoru, skrivnostnem mestu visoko v gori, ter kmalu spoznal, da gre za področje s terasami,« pojasnjuje Dasko. Goro je obiskal vsaj stokrat, da bi področje natančneje raziskal in našel poznoantično postojanko. Na enem teh obiskov leta 2006 je tik nad prepadom naletel na podrto drevo, med njegovimi koreninami pa našel koščke lončenine – le da ni bila antična, temveč prazgodovinska …

Kmalu po odkritju je Dasko najdbe pokazal arheologu dr. Boštjanu Odarju iz Narodnega muzeja Slovenije (NMS) in jih nato predal Pokrajinskemu muzeju Celje. Čeprav so le redki najdeni fragmenti večji od petih centimetrov, so precej izpovedni, pravi Odar: »Gre za inventar prazgodovinske hiše, torej različno lončenino, v Daskovi zbirki sta tudi keramična piramidalna utež ter vijček, ki so ju uporabljali pri tkanju na statvah.« Arheološko najdišče je kakih 750 metrov visoko na strmem južnem pobočju gore in sodi v občino Rogatec. Donačko in njena pobočja si namreč »lastijo« kar tri občine: poleg rogaške še majšperška in žetalska.

»Sumljive« terase

Ustno izročilo je imelo prav

Od neandertalcev do čarovnic

Preberite več v Štajerskem Tedniku