Zalo po stopnicah nosijo, potrebujejo dvigalo ali dvižni invalidski stol
Zala Kozole iz Dobrove pod Bohorjem je četrtošolka, hodi v šolo na Senovem in podobno kot večina 10-letnic spremlja serijo o Luni, dekletu, ki uživa na kotalkah. Kotalkanje je tudi na račun te serije preteklo poletje postalo popularno, a Zala o njem ne razmišlja. Saj še hoditi ne more, ima namreč cerebralno paralizo četrte stopnje.
Mamica Melita in očka Janko sta svojo drugorojenko povila mnogo prezgodaj, saj se je Zala rodila v 27. tednu nosečnosti. »Ob rojstvu je imela samo 960 gramov in prva dva meseca je preživela v inkubatorju v ljubljanski porodnišnici,« pove mamica, ki takrat sploh ni vedela, da je z deklico kaj narobe. Le kako bi, saj ji je zdravnik v porodnišnici rekel: »Z vašo punčko je vse v redu, se pa zna zgoditi, da bo kasneje shodila.«
Če želite pomagati Zali, prispevek lahko nakažete na: Škofijska karitas, Muzejski trg 8, 3000 Celje, TRR: SI56 0510 0801 5567 619, A banka SKLIC: 29334 NAMEN: za Zalo Kozole ali Zalin TOLI račun 02981-2634790935, NLB Senovo, Kozole Zala, Dobrova 55A, 8281 Senovo
V dobri veri, da je kljub prezgodnjemu rojstvu z Zalo vse v najlepšem redu, se je odpravila na prvi pregled k pediatru v Zdravstveni dom Krško. Ta je starše vprašal po odpustnici iz porodnišnice, in ker je nista imela, so jo naročili in naknadno tudi dobili. Tam je pisalo, da ob porodu vendarle ni šlo vse po maslu in da je prišlo do poškodb možganov. Zato ima Zala cerebralno paralizo. Ne more hoditi, tudi njena leva roka je slabo gibljiva.
»Z njo sem hodila v razvojno ambulanto, na fizioterapije, nevrofizioterapije in danes smo, kjer smo. Že kmalu sem ugotovila, da Zala ne napreduje kot drugi otroci, ker sva imela že starejšo hčerko Lariso, ki je danes stara 19 let in je dijakinja srednje zdravstvene šole, sva z možem vedela, kaj naj bi pri kateri starosti zmogli otroci,« pove mamica.
Zala raste, in ker ne more hoditi, jo je tam, kjer ni dvigala ali drugih pripomočkov za premagovanje stopnic, vedno težje nositi. »Doma v hiši nujno potrebujemo dvigalo ali dvižni invalidski stol za zavite stopnice, saj je ne morem več nositi oz. voditi v zgornje prostore hiše, kjer ima otroško sobo in ustrezno kopalnico. Ker so stroški vgradnje dvigala, dvižnega stopniščnega stola ali ploščadi izredno visoki, sva z možem primorana prositi za denarno pomoč, cene vgradnje omenjenih dvižnih sistemov namreč znašajo od 10 do 13 tisoč evrov,« je v prošnjo za pomoč, ki je zaokrožila med prijatelji in znanci, zapisala mamica Melita.
Izvemo, da družina, v kateri je samo ena plača, mamica je namreč zaradi skrbi za Zalo pustila službo in prejema le nadomestilo za izgubljeni dohodek, težko plačuje tudi samoplačniške terapije za svojo hčerko.
Več o Zali in tudi o tem, kako pridna učenka je, pa v jutrišnji tiskani izdaji Dolenjskega lista.
