Zakaj motivacijski podkasti in videi ne delujejo dolgoročno
Zakaj motivacijski podkasti in videi ne delujejo dolgoročno? Preverite, zakaj zagon tako hitro zbledi in kaj v resnici podpira trajno spremembo.
Motivacijski podkasti in videi so postali stalnica sodobnega vsakdana. Spremljamo jih med vožnjo, pospravljanjem, tekom ali tik pred spanjem. Njihova sporočila so praviloma jasna, navdihujoča in polna obljub o spremembi. Če bomo razmišljali drugače, se bolj potrudili, verjeli vase in vztrajali, se bo tudi naše življenje premaknilo v pravo smer. In pogosto se res, vsaj za kratek čas.
Marsikdo po poslušanju začuti val energije, notranjo jasnost ali olajšanje. Včasih celo prepozna nekaj, česar prej ni znal ubesediti. A čez nekaj dni, včasih že čez nekaj ur, se zagon razblini. Stari vzorci se vrnejo, dvomi ponovno prevzamejo vajeti, občutek notranje stabilnosti izgine. Ob tem se pogosto pojavi še tiho vprašanje: Zakaj pri meni to ne deluje?
Če se to dogaja tudi vam, morate vedeti, da problem ni v vas. Težava je v tem, kaj motivacija sploh nagovarja, oziroma bolje, česa ne.
PREBERITE TUDI:
Kratkotrajen zagon ni isto kot dolgoročna sprememba
Motivacijske vsebine delujejo predvsem na ravni čustvenega zagona. Z glasom, ritmom, zgodbami in jasnimi sporočili v nas sprožijo občutke moči, upanja in navdušenja. Naši možgani so na takšne dražljaje naravno odzivni. Obljuba spremembe prinaša olajšanje, včasih celo občutek, da smo končno nekaj razumeli.
A dolgoročna sprememba ne nastane na tej ravni. Ne nastane zato, ker bi se odločili biti drugačni, temveč zato, ker se v nas postopno spremeni način, kako doživljamo sebe, druge in svet. To pa zahteva več kot navdih.
Ko začetni zagon mine, ostanemo z istim živčnim sistemom, istimi obrambnimi mehanizmi, istimi izkušnjami in ranljivostmi. Motivacija nas lahko za trenutek dvigne nad to realnost, ne more pa je predelati.
Ko motivacija nagovarja voljo, ne pa notranje varnosti
Velik del motivacijskih vsebin temelji na predpostavki, da imamo v sebi dovolj notranjih virov, le aktivirati jih moramo. Da gre predvsem za disciplino, fokus in pravilno miselnost. Tak pristop lahko deluje pri ljudeh, ki imajo osnovni občutek notranje varnosti in stabilnosti že razmeroma dobro vzpostavljen.
Pri tistih, ki so kronično preobremenjeni, čustveno izčrpani, prestrašeni ali ujeti v dolgotrajne vzorce ugajanja, samokritike ali umika, pa težava praviloma ni pomanjkanje volje. Težava je v tem, da njihov notranji sistem deluje v načinu preživetja.
V takem stanju dodatni pozivi k večjemu trudu ne pomagajo. Pogosto celo poglobijo občutek, da nismo dovolj dobri, dovolj močni ali dovolj dosledni. Namesto podpore se lahko celo vzpostavi še en dodaten notranji pritisk.
Zakaj se po motivacijskih vsebinah včasih počutimo slabše
Eden manj očitnih učinkov motivacijskih vsebin je ta, da lahko ob ponavljajočem se neuspehu sprožijo sram in samokritiko. Če nam je bilo za trenutek lažje, potem pa se znova znajdemo v istih stiskah, hitro sklepamo, da je nekaj narobe z nami.
Redkeje pa se vprašamo, ali je bilo orodje sploh primerno. Motivacija namreč največkrat ne nagovarja globljih vprašanj, kot so zakaj nas je zares strah spremembe, kaj vse bi lahko izgubili, če bi res stopili naprej, in katere notranje dele sebe bi morali najprej slišati, ne pa jih preglasiti z navdušenjem.
Dolgoročna sprememba zahteva regulacijo, ne stimulacije. Ne gre za to, da se vedno znova »spravimo v pogon«, temveč da se naučimo umiriti notranji nemir, zdržati neprijetna čustva in postopno graditi občutek notranje varnosti. Predvsem pa dolgoročna sprememba zahteva počasnost, ki je v nasprotju z logiko hitrih rešitev.
Motivacijske vsebine kot iskra, ne kot rešitev
Vse to ne pomeni, da so motivacijski podkasti in videi nekoristni. Njihova vloga je lahko zelo pomembna, če jih razumemo pravilno. Lahko delujejo kot iskra, ki v nas sproži prepoznanje. Kot trenutek aha, ko si prvič dovolimo pomisliti, da to, kar doživljamo, ni osebna napaka, ampak vzorec. Ali da obstajajo drugačni načini odnosa do sebe.
Tak uvid je dragocen, saj nas pogosto prav to premakne k globljemu raziskovanju naših odnosov, mej, telesnih odzivov, notranje varnosti, zaupanja vase … V tem smislu motivacijske vsebine niso končna postaja, temveč vstopna točka.
Težava nastane takrat, ko poskušamo ta aha-trenutek ponavljati, namesto da bi ga integrirali. Ko namesto poglobljenega dela iščemo nov podkast, nov video, novo misel, ki bo znova za hip ustvarila občutek jasnosti. Tako ostajamo v krogu uvidov brez spremembe.
Kaj v resnici podpira trajno spremembo
Strokovno gledano trajna sprememba zahteva več kot razumevanje. Zahteva ponavljajoče se izkušnje varnosti, regulacije in zaupanja. Enostavno ne gre drugače, kot da vadimo izkušnje, kjer se lahko srečamo tudi z nelagodjem, ne da bi ga morali takoj preseči ali popraviti.
Namesto vprašanja Kako se lahko še bolj motiviram? se pogosto izkaže za bolj smiselno vprašanje: Kaj v meni trenutno potrebuje več varnosti, manj pritiska in več razumevanja?
Ko se sprememba zgodi na tej ravni, motivacija ni več gonilo, ampak postane naraven stranski učinek notranje stabilnosti.
Zaključek
Če vas motivacijski podkasti in videi vedno znova spodbudijo, a dolgoročno ne prinesejo spremembe, je to znak, da nagovarjajo raven, ki je primerna za uvid, ne pa za globoko preobrazbo.
In morda je prav v tem njihova prava vloga. Da vas povabijo k počasnejšemu, bolj varnemu in resničnemu delu na sebi, tja, kjer se spremembe ne zgodijo glasno, a ostanejo. Vprašanje torej ni več, zakaj ne delujejo, ampak, kaj še bi lahko naredili, da bodo zares učinkovale.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se