Jon Razinger

Kordiš je v pogovoru predstavil svoja stališča o kapitalizmu, socializmu, aktivizmu, javnem zdravstvu, militarizaciji Evrope, podnebni krizi ter o davčni in stanovanjski politiki – pri čemer je večkrat poudaril, da po njegovem mnenju sedanji družbeni model vodi v poglabljanje neenakosti in nevarne globalne posledice.

Kordiš, trikrat izvoljen poslanec državnega zbora (prvič še kot študent Filozofske fakultete v Ljubljani) in nekdanji kandidat za predsednika republike, je prepoznaven kot glasen in prodoren obraz parlamentarizma. V oddaji je bilo omenjeno tudi, da je bil izrazit kritik vodenja stranke Levica, kar se je končalo z njegovo izključitvijo iz stranke. Somišljeniki mu pravijo tovariš, stranka Mi, socialisti! pa je ob ustanovitvi napovedala ambicijo samostojnega nastopa na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Politika kot igra – in kdo v njej zmaguje

Ker Kordiš obožuje družabne igre, je pogovor odprl primerjavi s klasiko. Na vprašanje, ali je politika mešanica med Človek ne jezi se in Monopolyjem, je odgovoril ostro: »Monopoly je najboljši vtis družbe, v kateri živimo. Družbe, ki jo obvladuje kapital, skoncentriran v rokah privilegirane peščice.« Po njegovih besedah velike banke in korporacije diktirajo politično in družbeno življenje, pritiskajo na delovne ljudi in naravo ter iz družbe izčrpavajo ustvarjeno bogastvo, ki se steka k vrhnjemu odstotku: »To igro igra samo vrhnji 1 odstotek vsega prebivalstva, vsi ostali pa v tej igri trpimo in izgubljamo.«

Kot izhod je izpostavil organiziranje delavstva: »Samo če se kolektivno povežemo in delujemo, vsi, ki živijo od svojega dela, nazaj dobijo moč.« Opozoril je tudi na podnebni zlom, nevarnost tretje svetovne vojne in neenakost, ki jo je primerjal s časom francoske revolucije.

»Socializem ali barbarstvo«

Na vprašanje, kako se ta »igra« konča, je citiral Roso Luxemburg: »Pred stoletjem je napisala, da bo prihodnost socializem ali pa bo ta prihodnost barbarstva. Žal v tem trenutku bolj kaže na barbarstvo.« Barbarstvo je Kordiš opisal z eno besedo: »fašizem«, in dodal, da je to prihodnost, ki si je ne želi in v kateri Slovenija po njegovem ne more uspeti.

Jon Razinger

Od »jaz« k »mi«

V oddaji je govoril tudi o tem, zakaj politiko jemlje strastno in resno, ter trdil, da elite poskušajo iz družbe izbrisati ideje emancipacije in povezovanja. V navezavi na manifest Socialisti je poudaril pomen prehoda iz individualizma v kolektiv: »Mi, ki smo v istem ‘sranju’, smo tisti, ki živimo od svojega dela.« Po njegovih besedah sistem ljudi »reže in secka« pri položnicah, najemninah in cenah dobrin: »Za vsem tem odiranjem … stoji samo in izključno pohlep kapitala in sistem, ki ta pohlep omogoča. Ta sistem moramo zamenjati.«

Zaveznikov v politiki nimajo

Kordiš je pojasnil, da stranko gradijo zadnji dve leti in da se jim »množično pridružujejo« delovni ljudje. Politično sredino je opisal kot idejno izčrpano, kot prostor »instant strank« in »plenilskih platform«, ki se obračajo po vetru centrov moči. Dejal je, da Mi, socialisti! postavljajo »tretji politični tabor« kot konceptualno družbeno alternativo.

O zaveznikih je dejal, da jih v institucionalni politiki nimajo, ključne zaveznike pa vidi v »organiziranem ljudstvu«, sindikatih in ljudskih iniciativah. Stranko Levica je označil kot stranko, ki je »žal zgolj še ena od sredinskih strank«.

Aktivizem in ulica

Na vprašanje, kam je izginila »ulica«, je Kordiš odgovoril, da je ljudi težko organizirati in da je mobilizacija težja, kadar vlada politična sredina, ki po njegovem »z več uglajenosti izvaja enake politike« kot skrajna desnica. Kot pozitivna primera aktivizma je navedel Glas ljudstva pri obrambi javnega zdravstva in Delavsko koalicijo proti neoliberalni pokojninski reformi.

Javno zdravstvo in čakalne vrste

Kordiš je menil, da pri razločevanju javnega in zasebnega zdravstva ni »mehke in trde oblike« – ali se razločitev naredi ali pa je ni. Vladni ukrepi so po njegovih besedah ostali na pol poti, pri čemer je izpostavil pomen pritiska aktivizma: brez njega, je dejal, bi bil minister za zdravje še danes »glavni privatizator«. Nacionalizacijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je omenil kot korak naprej, a dodal, da ga je treba ukiniti, ker je nepravično.

Pri čakalnih vrstah je poudaril, da se ne porajajo primarno zaradi pomanjkanja zdravnikov, temveč zaradi preusmerjanja pacientov v zasebne ambulante: »To je resnični izvir čakalnih vrst.« Kot cilj je izpostavil, da se mora končati z vsemi poskusi privatizacije zdravstva, sicer grozi »zdravstvo po ameriško«.

Jon Razinger

Militarizem, NATO in »orožarski holding«

V oddaji je Kordiš trdil, da militarizacija Evrope izvira iz interesov kapitala in izgube »politekonomske« prevlade Zahoda. NATO je označil kot »oboroženo roko zahodnega imperializma« in »največjo grožnjo svetovnemu miru«. Poudaril je, da se bo morala Slovenija odločiti, ali bo sledila drvenju v tretjo svetovno vojno ali se postavila na svojo ustavno zunanjo politiko miru.

Glede morebitnega orožarskega holdinga v okviru SDH je dejal: »Mi, socialisti, bomo slovenski orožarski holding zaprli ob prvi priložnosti, ki jo dobimo.« Opozarjal je tudi na to, da se del civilne infrastrukture razglaša za obrambno porabo, kar je po njegovem »militarizacija doslej civilne infrastrukture«.

Podnebje: rdeče–zeleno, a brez rdeče in zelene

Kordiš je dejal, da Slovenija in Zahod niso eksistenčno ogroženi vojaško, temveč podnebno: poplave, požari in sesuvanje globalnih verig naj bi se stopnjevali. Namesto gledanja »preko puškinih cevi« je pozval k meddržavnemu zavezništvu proti podnebnemu zlomu.

Zeleno-rdečo je označil kot »barvo prihodnosti«, do povezovanja Vesne in Levice pa je bil kritičen: po njegovem »v njima ni ne rdeče in ne zelene«.

Božičnica, davki in stanovanja

Kordiš je pojasnil, zakaj ni podprl zakona o zimskem regresu: po njegovem to ni božičnica za delavce, temveč za delodajalce, ker je razdavčena, kar bi lahko dolgoročno znižalo redne plače in oslabilo financiranje socialne države.

O davkih je dejal: »Kapital pri nas prispeva disproporcionalno premalo … Mi moramo v prvi vrsti obdavčiti premoženje velikih vrednosti in veliko bolj pravično obdavčiti kapital pa tudi najvišje dohodke.«

Pri nepremičninskem davku je izpostavil stanovanjske barone in trdil, da bi pošten davek povečal ponudbo in znižal cene. Na vprašanje o razlaščanju je odgovoril, da v okviru EU rekvizicija ni mogoča, da pa lahko nepremičninski davek doseže »iste cilje«.

Jon Razinger

Nacionalizacija ključnih vzvodov

V gospodarskem delu je Kordiš govoril o potrebi, da država prevzame ključne gospodarske vzvode (sistemske banke, trgovske verige, energetiko, kritično infrastrukturo). Ocenil je, da je bila divja privatizacija »30 let trajajoča napaka« in da Slovenijo pušča na milost tujim finančnim tokovom, bankam in korporacijam. Dejal je, da EU varuje zasebno lastnino proizvodnih sredstev, zato država podjetij ne more prevzeti »z dekretom«, lahko pa jih odkupi.