Profimedia

»Vesele praznike in srečno 2026.« Želje je gospa A. iz Dobove v teh prazničnih dneh napisala na voščilnico, jo oddala v poštni nabiralnik in potem je kartico pošta dostavila naslovniku v Novo mesto. Če bi to pisala na Danskem po letošnjem 30. decembru, voščilnice pošta ne bi več prinesla.

Danska poštna služba PostNord bo 30. decembra prenehala dostavljati pisma in drugo papirnato pošto, in ker tega ne bo več počela, bodo po državi odstranili poštne nabiralnike. Tako bodo v državi končali štiristoletno tradicijo dostavljanja pisem.

Za ta korak so se na Danskem odločili s težkim srcem, kot pravijo. Ampak prevladala je gospodarska logika: z dostavo pisem oziroma pošte na papirju PostNord zasluži premalo. Papirnate pošte je, ugotavlja služba, čedalje manj, ker vse več dopisovanja poteka digitalno, brez papirja.

Če bi se po PostNordu zgledovala Pošta Slovenije, gospa A. ne bi mogla v prihodnje več pošiljati po utečeni navadi papirnatih voščilnic, na katere napiše s pisavo, ki izraža toplino in iskrenost in nenapisano osebno življenjsko prisego svinčniku, nedigitalnemu pisalu.

Do kdaj smo v naših krajih varni pred danskim zgledom? Slovenija sicer ni med najbolj digitaliziranimi državami sveta, kakor zase ocenjuje Danska. Ampak tudi naše življenje je dodobra digitalizirano in se digitalizira še naprej na vseh področjih. Voščilnic, kot je omenjena, je vse manj. Taka pospešena digitalizacija vse več življenjskih področij je po učinkih in posledicah primerljiva z rastočo vsesplošno elektrifikacijo življenja.

Ko gre za elektrifikacijo, se v občana naseljuje občutek, na videz komičen, v resnici pa prava mora. In ne brez razloga: sedel je na straniščni školjki v umetno osvetljenem ozkem prostoru, ki nima oken, njegova vrata na električni pogon, ki sploh nimajo kljuke, so bila zaprta, in takrat je za daljši čas zmanjkalo elektrike – kako naj se, siromak, reši od tam?

Tako kot je široko vzpostavljen tehnološki sistem ugoden za upravljanje in uporabnika, je lahko enako neugoden za upravljanje in uporabnika – velja tudi za elektrifikacijo (glej opisani primer s stranišča) in digitalizacijo (glej primer z bencinske črpalke, ki sledi).

Na eni novomeških bencinskih črpalk, mogoče istočasno na več novomeških bencinskih črpalkah, je ob t. i. konici, ko je hkrati na enem kraju veliko ljudi, pred dnevi odpovedal nedvomno digitalno podprt sistem krmiljenja bencinskega servisa.

Ničesar zoper to niso mogli narediti prodajalci, ničesar niso mogli storiti uporabniki, razen tega, da so z denarjem, zgolj z gotovino, ne pa tudi s plačilno kartico ali prek svoje digitalne banke, lahko plačali gorivo, če jim ga je uspelo natočiti pred digitalno-električnim mrkom, ki je začasno ustavil bencinski servis.

Nekateri od čakajočih so bili pripravljeni bentiti na prodajalce ali zoper sistem, nekateri, ki niso mogli kupiti želene stvari, so odšli. Na črpalko pa se je tako naselilo razpoloženje, kot da se je ustavil svet in da do njegovega propada manjka samo še en klik.