Foto: Firefighter Challenge

Med 388 tekmovalci iz 20 držav se je znova uvrstil v sam vrh in se domov vrnil z dvema naslovoma svetovnega prvaka. Čeprav je tekmovanje izjemno zahtevno, v njem vidi predvsem priložnost za rast, dokazovanje vztrajnosti in krepitev telesne in psihične pripravljenosti, ki so v gasilstvu ključnega pomena.

Tekmovanje v Teksasu je potekalo v vročini, ki jo je dodatno stopnjeval hrapav beton pod nogami. Na gasilskem poligonu so se vrstile ekipe z vsega sveta; vzdušje je bilo mešanica adrenalina, pričakovanja in spoštovanja med tekmovalci, ki se med seboj dobro poznajo. Na progi je vladala popolna tišina, ki se je prekinila le s piskanjem sodnikov in udarci ob simulacijske naprave.

Naporno tekmovanje

Sebastjan pripoveduje, da so discipline vsako leto enake: vzpon na stolp s težko opremo, udarjanje po napravi za simulacijo nasilnega vstopa, slalom med hidranti, vleka cevi s polnim curkom vode, zbijanje tarče in na koncu najtežji del – reševanje 80-kilogramske lutke približno 30 metrov zadenjsko. Na papirju zveni preprosto, v resnici pa gre za izjemno zahtevno fizično preizkušnjo. »Po vsem tem moraš še rešiti ponesrečenca – roke, noge, mišice, vse ti gori,« dodaja.

Sebastjan je že pravi veteran teh nastopov. V devetih letih je osvojil sedem naslovov svetovnega prvaka in devetkrat drugo mesto. Letos je slavil skupaj z norveško tekmovalko v mešanem tandemu – njun tretji skupni naslov – in mešani štafeti nad 40 let, v kateri sta se jima pridružila še partnerja iz Nemčije in Kanade.

Poleg tega je osvojil tudi tretje mesto v moškem tandemu. Čeprav ga mnogi dojemajo kot izjemnega posameznika, sam te uspehe vidi kot dokaz, da se s trdim delom lahko doseže vrh tudi v srednjih letih. »Tekmovanje je nastalo kot preizkušnja pripravljenosti poklicnih gasilcev, danes pa je svetovni dogodek, na katerem se družijo najbolj pripravljeni gasilci sveta,« pravi.

Osebni arhiv

Ti dogodki so tudi priložnost, da si izmenjajo izkušnje, se spodbujajo in drug drugega motivirajo. Ko se na tribunah začuti navijanje, ko prostovoljci kričijo z roba, ko sodnik v zrak dvigne roko in sproži uro – takrat utrip proge preplavi vsakogar, ki stoji tam.

Gasilec mora biti fit

Ko se je iz ZDA vrnil domov, ga je presenetil sprejem gasilcev PGD Stara Cerkev. Ko se je zapeljal v Slovensko vas, je opazil migetanje lučk in si mislil: »Nobenega poziva nisem dobil, nekaj se kuha.« In res ga je tovarišija pričakala z vodometnim slavjem in šampanjcem. Prav ta podpora domačih mu pomeni največ, saj na tujih tekmovanjih vedno najprej predstavlja slovensko gasilstvo, skupaj z domačim okoljem, iz katerega prihaja.

Pravi, da na tekmovanja ne hodi le zaradi sebe, ampak tudi zato, da bi drugim pokazal, kako izjemno pomembna je dobra psihofizična pripravljenost gasilcev. Spomni na požar v podjetju Melamin, na katastrofalne poplave in velike požare na Krasu – razmere, ki so zahtevale ogromno fizične moči in vztrajnosti.

»Tudi prostovoljci moramo biti pripravljeni. Ni dovolj reči, jaz sem prostovoljec, mogoče pa ne bom šel. Ko se zgodi nesreča, moraš biti sposoben ukrepati.«

Ker v Sloveniji za prostovoljne gasilce ni enotnega sistema preverjanja pripravljenosti, se je letos povezal z Gasilsko zvezo Slovenije. Predstavil je svoje izkušnje in dal v razmislek, kako bi lahko v prihodnje uvedli prostovoljne preizkuse pripravljenosti, ki bi bili v pomoč vsem gasilcem.

Osebni arhiv

Pravi, da bi rad pomagal pri organizaciji in pripravi poligonov in testov, saj verjame, da bi to dvignilo raven pripravljenosti po vsej državi. »To mora priti z vrha, mi sami tega ne moremo izpeljati.«

Poplačan trud in vlaganja

Priprave na tekmovanje trajajo skoraj vse leto. Po krajšem zimskem premoru začne konec decembra bazični trening v fitnesu, spomladi pa nadaljuje na stolpu v Radovljici, kamor se iz Kočevja vozi približno 110 kilometrov v eno smer. Samo vožnja mu vzame tri ure, trening pa uro in pol. »Za en trening gre ves popoldan. Ampak če želiš biti vrhunsko pripravljen, druge poti ni.«

Tudi udeležba na svetovnem prvenstvu ni poceni. Letalska vozovnica, hrana, nastanitev in štiridnevne kvalifikacije, za katere mora vsak poskus posebej plačati 70 evrov, nanesejo okoli 3.000 evrov. A Sebastjan pravi, da so občutki, ko na koncu stojiš na odru s kolajno okoli vratu, vredni vsakega evra in vsake minute treninga.

Ko ga vprašamo, ali gre tudi prihodnje leto, se samo nasmehne. »Seveda. Las Vegas me čaka. In čez dve leti bom dopolnil 50 let, kar pomeni novo starostno kategorijo. Tam bom spet prvi v vrsti. In mislim, da bo še veselo,« se novih zmag nadeja Sebastjan, ki je sicer profesor športne vzgoje in je zaposlen v Zavodu za šport Kočevje.