Damjana Nemeš

Slovensko etnološko društvo (SED), ki posebno pozornost posveča slovenskemu etničnemu prostoru ter z rednimi stiki in skupnimi projekti s Slovenci zunaj matične države prinaša vedno nova spoznanja iz etnologije, letos praznuje petdeset let delovanja. Ob tej priložnosti je v sodelovanju z Zvezo Slovencev na Madžarskem (ZSM) v Slovenskem domu v Monoštru pripravilo strokovno srečanje. Prvi del srečanja so med drugim posvetili predstavitvi dela in programov ZSM, v drugem delu pa so predstavili zbornik Vleka ploha in poroka z borom: Pustni šegi v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem, ki je decembra lani izšel v knjižni zbirki Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva.

Damjana Nemeš

Kot je povedala Tanja Roženbergar, predsednica SED, z obiski v Porabju ohranjajo stike s porabskimi Slovenci ter hkrati opravljajo svoje osnovno poslanstvo. »Kar nekaj skupnih projektov, dogodkov in raziskav smo že izvedli vse od 70. let prejšnjega stoletja. Med drugim smo leta 2022 v sodelovanju z ZSM, Slovenskim etnografskim muzejem ter Inštitutom za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti organizirali mednarodni simpozij Borovo gostüvanje, saj je bilo leta 2015 porabsko borovo gostüvanje vpisano v register nesnovne kulturne dediščine Madžarske.«

Rezultat simpozija je že omenjeni zbornik, ki prinaša celovit pregled preteklega in današnjega pojavljanja najrazličnejših inačic vleke ploha in poroke z borom v prostoru, ki obsega čezmejno Koroško, avstrijsko Štajersko in Salzburg, Prekmurje, Porabje, madžarske vasi in Sombotel, vasi z madžarskim, nemškim in hrvaškim prebivalstvom na obeh straneh madžarsko-avstrijske meje ter Gorenjsko, Štajersko in Koroško.

Damjana Nemeš

Prvi je bil Boris Kuhar

V zborniku, ki so ga uredile Mojca Ravnik, Nena Židov in Marija Kozar Mukič, so objavljeni prispevki več avtorjev, ki predstavljajo izredno pestrost tradicije vleke ploha in poroke z borom, njeno regionalno raznovrstnost, prilagodljivost na socialne in zgodovinske okoliščine ter vlogo v življenjih posameznikov in skupnosti. Predstavljeni so tudi vpisi v nacionalne registre nesnovne kulturne dediščine za vleko ploha na Tirolskem v Avstriji, za borovo gostüvanje v Porabju na Madžarskem ter za borovo gostüvanje in vleko bora v Sloveniji.

Med avtorji prispevkov sta tudi Jelka Pšajd, etnologinja in sodelavka Pomurskega muzeja Murska Sobota, ter Marija Kozar Mukič, višja kustodinja v pokoju iz Muzeja Savaria iz Sombotela. Pšajdova je v zborniku pisala o vleki ploha in poroki z borom v Prekmurju, Kozar Mukičeva pa se je posvetila Porabju.

Damjana Nemeš

Prvi, ki je raziskoval borovo gostüvanje v Prekmurju ter je o tem napisal tudi prvi znanstveni članek, izdan leta 1964 v časopisu za etnografijo in folkloro Slovenski etnograf, je bil Boris Kuhar, največ pa je za njim raziskovala ravno Pšajdova. V svojih objavah se je prva odzvala tudi na Kuharjeve poglede na odnos med obema šegama, torej vleko ploha in poroko z borom. V mnogih pogledih so se, kot je povedala Ravnikova, ugotovitve etnologinje razlikovale od zapisov Kuharja, se je pa strinjala z njim, da se je borovo gostüvanje razvilo iz vleke ploha. Pri tem je opozorila na pomembne razlike med njima in jih tudi podrobno navedla.

»Borovo gostüvanje je znano v obmejnih regijah v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem, medtem ko je vleka ploha znana v velikem delu Evrope in drugih koncih Slovenije. Jelka Pšajd je posebej poudarila, da so se leta 1921 verjetno prvič pojavila skrbno pripravljena besedila, kar je pomenilo jasno ločnico med običajem vleke ploha in poroke z borom,« je dejala Mojca Ravnik.

Damjana Nemeš

Liki izginjajo ali spreminjajo vloge

Kot je v uvodu povedala Jelka Pšajd, se borovo gostüvanje izvede, če se v predpustnem času nihče od godnih za možitev v kraju ni poročil. Na dogodku sodelujeta dve glavni skupini likov, liki svatbe ter »fašenski« liki, ki imajo nalogo služiti denar za vaške potrebe. Prireditev poteka po točno določenem redu, začne se zjutraj, konča pa zvečer. Podrti bor se vleče do končne točke prireditve, po navadi do gasilskega doma. »Gre torej za množično prireditev, pri kateri sodeluje vsa vas, še bolj pa gre za spektakularno obliko ljudske igre s pripravljenimi narečnimi besedili in določenimi vlogami likov, ki jih sodelujoči improvizirano odigrajo.«

Damjana Nemeš

Pred samim dogodkom je pomembno tudi zbiranje prostovoljnih prispevkov, to opravlja več skupin vabovcev, ki hodijo od hiše do hiše in z dovoljenjem od vasi do vasi, pri tem pa na humoren način vabijo ljudi na dogodek ter pobirajo prostovoljne prispevke za potrebe vasi. Pomembna je tudi tradicija izdelovanja rož iz kreppapirja, ki so glavno okrasje dogodka, ter peka peciva in drugih dobrot, ki se delijo na dan dogodka. »Zame kot za opazovalko običaja so pomembni štirje dejavniki, to so igrana govorjena besedila v narečju, potem to, da je dogodek odločitev vaške skupnosti, ki ga tudi organizira, tretja stvar je, da dogodek poteka v vasi, četrta stvar pa je ekumenizem, torej sodelovanje katoliškega in evangeličanskega prebivalstva, kar velikokrat vidimo tudi na samem dogodku, ko sta med liki tako katoliški župnik oziroma pop ter evangeličanski duhovnik oziroma farar,« pojasnjuje Pšajdova.

Damjana Nemeš

Izpostavila je še hudomušnost likov, oblačil, rekvizitov in scene, pa posebne like. Nekateri med njimi se ne pojavljajo več, nekateri spreminjajo svoje podobe in vlogo, tako je na primer popolnoma izginil lik fašanek, ki je sedaj podoben pozvačinu in kurentu. Tu je še lik bohoc, ki je spremenil svojo podobo. Če je prej uporabljal svinjski mehur, ima danes balone. »Zanimiv se mi je zdel tudi lik, ki sem ga med raziskovanjem doslej odkrila le na borovem gostüvanju v Domanjševcih, to je lik Maksim Pizdič iz Pizdovine.«

Damjana Nemeš

Kakšne so torej razlike med šego nekoč in danes? Kot je povedala Pšajdova, je včasih dogodek potekal na pustni torek, danes ga v glavnem priredijo v soboto. Če so nekoč bor vlekli ročno, včasih tudi s kravjo vprego, ga danes vlečejo s traktorjem. Razlike se, kot zapisano, pojavljajo tudi pri likih, največja, ki jo etnologinja vidi, pa je, da se v Prekmurju glavnina dogaja v gozdu, kjer se tudi služi. »Obliko borovega gostüvanja, kot ga poznamo danes, je v Prekmurju razširil Franc Bukvič. Verjamem, da je videl šego vleke ploha, ki pa jo je k nam prenesel v razširjeni obliki,« je še povedala Pšajdova in dodala, da je bilo zadnje borovo gostüvanje v Prekmurju leta 2017 v Križevcih.

Damjana Nemeš

Prvič zbrana vsa besedila

Za Porabje je bila prvotno značilna vleka ploha, ki se ji je kasneje pridružil šaljiv poročni obred, zato se je šega preimenovala v borovo gostüvanje. Dvojezično vabilo na dogodek leta 1973 razkriva, da je bilo prvo borovo gostüvanje na Gornjem Seniku že leta 1873. V slovenskem jeziku se je dogodek namreč imenoval Porabsko stoletništvo – stoletno borovo gostüvanje.

V Porabju so ga nazadnje priredili v Števanovcih leta 2023, v vmesnem obdobju pa so jih izvedli 28, vedno takrat, ko v pustnem času v vasi ni bilo poroke, razloži Marija Kozar Mukič, ki je za zbornik pripravila prispevek z naslovom Glavne vloge in besedila ljudske poroke v slovenskih vaseh v okolici Monoštra na Madžarskem. Kot je povedala, glavne vloge na dogodku posnemajo osebe na pravem ženitovanju in so tako tudi oblečene. Med njimi sta ženin in nevesta, priče, oče in mati ženina in neveste, pozvačin, notar, župan, občinski sluga, dva duhovnika, drugi in družice, pa vrag ali lucifer, ki vso pot iz gozda do središča dogajanja varuje vrh smreke. Ta simbolizira nedolžnost neveste.

Damjana Nemeš

»Gre za ljudsko igro, ki ima šestnajst postaj ali dejanj, med temi dejanji pa je osem govorov. V zborniku so prvič zbrana vsa besedila v različici sakalovskega govora porabskega narečja iz leta 2019.« Gre za govor ženinove priče pri hiši ženina, govor nevestine priče pri hiši neveste, županov prvi govor, ko pove, zakaj je treba imeti borovo gostüvanje, govor občinskega sluge, ki trikrat oznani zaroko, županov drugi govor pred poroko, ko ošteva fante in dekleta, ker se niso poročili, govor duhovnika, govor notarja, ko poroči mladi par, ter govor pozvačina, ko povabi vsakega na ženitovanjsko gostijo, razloži Kozar Mukičeva.

Damjana Nemeš

Že iz govorov prič izvemo namen šege – da se fant in dekle poročita in se »plodita kak zavci v grmauvdja« oziroma skrbita za naraščaj. Župan v prvem govoru pove, da je v boru skrito ugrabljeno dekle, ki se lahko reši le, če v primeru organizacije borovega gostüvanja neporočena mladina povleče bor v središče vasi. Občinski sluga nato trikrat šaljivo oznani zaroko, župan v drugem govoru pred poroko ošteje mlade iz vasi, nato duhovnik poroči mladi par, ki na kratko odgovarja – eden v slovenščini, drugi v madžarščini, iz konca duhovnikovega govora pa je razbrati, da je bila poroka prvotno v gozdu, saj pove, da so »vajine priče borov gozd s storži in grmovje s trnjem«.

Tudi notar s šaljivim govorom poroči mladi par in ju spodbuja, naj skrbita za naraščaj, pozvačin pa vse povabi na gostüvanje. »Vabilo zvača na gostijo še danes izvira iz slovenske svatbene knjižice Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo, ki je bila prvič objavljena leta 1807,« je povedala Marija Kozar Mukič. Dodala je, da v 21. stoletju v Porabju z dogodkom spodbujajo mladino, da skrbi za naraščaj, in ohranjajo slovensko materinščino ter dediščino. Plodonosna simbolika drevesa in vrhunec šege je sežiganje vrha bora, kar pomeni, da je nevesta izgubila nedolžnost in je zanosila, plamteči smrekov vrh oziroma kres pa odganja tudi zle duhove in pričara pomlad.