MANKICA KRAJNEC

Prekmurski pisatelj Feri Lainšček je ob koncu leta objavil novoletno poslanico, ki jo spodaj objavljamo v celoti. 

Dragi bralci, sopotniki, iskalci smisla in bližine,

stojimo na pragu novega leta, ujeti v času, ko se zdi, da sta ironija in sarkazem postala naš edini ščit, hladna distanca naša najpogostejša obramba, premišljena manipulacija pa najbolj učinkovit napad. Živimo v svetu, kjer goli razum vse pogosteje zapira vrata svoji tihi sestri – intuiciji, in kjer preračunljivost velja za vrlino, ranljivost pa za šibkost. A prav zdaj, ko je družbena zmeda najbolj očitna in mraz v »svetovni vasi« najbolj oster, vas vabim na pot prebujenih.

Ne bomo se borili s hrupom, temveč s tišino. Ne bomo se dokazovali z logiko, temveč pričali z dušo. Verjamem namreč, da je prav duša tisto primarno orodje, s katerim zares spoznavamo svet. Obstajajo resnice, ki so logično nedosegljive, a čustveno povsem samoumevne. Zato moja poezija ni beg pred realnostjo, temveč prostor rehabilitacije čustev – kraj, kjer smemo spet čutiti brez sramu in zadrege. Moja upesnjena ravnica ni le geografija mojega doma, je stanje duha. Na obzorju se oko ne ustavi zato, ker bi bila tam meja, temveč zato da bi se srce lahko zazrlo vase. Megla, ki nas včasih obdaja, ni simbol izgubljenosti, temveč mehak prehod med snovnim in nesnovnim – med tistim, kar vidimo, in tistim, kar zgolj slutimo.

Jure Kljajić

Zavedajmo se, da pri tem iskanju nismo sami in tudi ne prvi. Naše današnje radosti in trpljenje so del večnega toka, ki se nikoli ne prekine. Ljubezen, ki nas greje v teh decembrskih večerih, je ista prastara sila, ki je vodila naše prednike. V tem kroženju usode lahko najdemo mistično tolažbo tudi danes. Nismo le naključni atomi v praznem vesolju, temveč dragocene niti v veličastni tkanini človeškega izkustva. Zato vas prosim: ne glejte na sanje kot na beg. Sanje so vračanje k bistvu bivanja. So edini sveti prostor, kjer odpadejo družbene maske in kjer se končno srečamo s svojo pra-bitjo. Zaupajmo svojemu notranjemu uvidu. Ljubezen ni romantično naključje, temveč kozmično načelo, ki povezuje svet. Je edina sila, močnejša od minljivosti in celo od smrti.

Naj bo vaše leto 2026 polno tistega miru, ki ga najdemo le takrat, ko utišamo kaotično novodobno kakofonijo sveta in prisluhnemo lastnemu utripu. Naj nas ne vodi strah pred neznanim, temveč vera v ljubezenski načrt, ki presega naša kratka življenja in nas vse povezuje v neskončnosti. Na koncu poti namreč ne šteje le tisto, kar smo dosegli z razumom, temveč predvsem to, kar smo zmogli ohraniti v duši. Srce ne pozna slepih ulic, pozna le neskončna obzorja. Naj vas v novem letu ti koraki vodijo tja, kjer se snovno razblini v večnem in kjer se vaše najtišje sanje lahko prebudijo v resničnost.

Srečno na poti k sebi in k tistim, ki so vam blizu!