Jure Kljajić

Pozvonilo je pri vhodnih vratih. Tako staromodno, brez najave je sivega deževnega hladnega decembrskega popoldneva zabrlizgal rezek zvonec pri vratih, tisti, na katerega le še redko kdo pozvoni, saj v glavnem nenapovedane obiskovalce prestreže že kamera domofona. Prepričana, da je kateri od otrok ali domačih, sem hlastno odprla vhodna vrata. Bil je dimnikar, ki mi je pomolil koledar za prihajajoče leto.

Nataša Juhnov

Tako kot vsa leta do sedaj, od otroštva v Beltincih, ko nam je pri babici nosil koledarje dimnikar Miška, tudi vsa leta pozneje tukaj v mestu dimnikarji prinesejo velik potiskan list s kičastim motivom. Na sumu imam sicer, da je letošnjo štiriperesno deteljico še malo ozaljšala umetna inteligenca. In kot vsako leto sem bila tudi te dni v dilemi, kam spraviti to numerično napoved, ki nam bo odštevala dneve novega leta, ko pa imamo še nekaj dni starega.

Kdove, kaj nam bo prineslo, s kakšnimi doživetji se bo napolnilo novo, koliko smeha in solz bodo prinesli dnevi, ki se zdaj skrivajo samo za številkami na koledarju. Nekateri dnevi so zapisani v rdečem ali odebeljeno – nedelje in praznični dnevi, ki prekinejo enakomernost časa.

M. S.

Tečejo dnevi leta za vse enako? 

Hitro se odštevajo dnevi, zapisani na koledarju. Pa tečejo za vse enako? Leto, ki je za nas odrasle le delček časa, otrokom pomeni dobršen del življenja. Pri starih Grkih se je pojem časa cepil na dva pomena. Kronos je čas, ki teče neodvisno od nas: linearen, merljiv, razdeljen na ure, mesece in leta. Je čas koledarjev, urnikov, obveznosti in zaporedij. V njem se staramo, načrtujemo in zamujamo.

Jure Kljajić

Za kronos se zdi, da je nujen okvir našega bivanja, a teče slepo, ne zanima ga, kako se v njem počutimo. Nasproti njemu pa stoji kairos, naš osebni, neulovljiv notranji čas lastne izkušnje. Kairos tako ne opisuje abstraktne, a umerjene dolžine, odmerjene z mehaniko kazalcev, ampak priča o gostoti trenutka. Ta osebni kairos je tako prelom v toku kronosa, trenutek, ko se nam dogajajo reči, ki so bistvene za naše bitje in žitje: spoznanja, srečanja, odločitve in praznik. Kairos se ne meri, ampak se kot tak prepozna. Zgodi se redko, a takrat ga doživimo.

Jure Kljajić

Praznik praznujmo v celoti

Prav v tem smislu je treba brati razmislek Sandorja Maraia o praznikih. Ko zapiše: »Če v tvojem življenju nastopi praznik, potem ga praznuj v celoti«, ne govori o koledarskem prostem dnevu, temveč o trenutku, ki se zgodi v kairosu in zahteva popolno prisotnost. Praznik tako ni neko ozaljašanje vsakdana, temveč njegova radikalna prekinitev. »Praznik ni označen z rdečo barvo samo na koledarju,« opozarja, temveč se zgodi takrat, ko človek izstopi iz svoje funkcionalne, storilnostno naravnane rutine, ne nazadnje izstopi iz svoje družbeno zahtevane in pripisane vloge.

Jure Kljajić

Marai zahteva obred. To so tisti praznični obedi, ki postanejo obredi. Vendar jih v to ne pretvori površinski blišč pozlačenega pogrinjka, temveč celostna priprava. »Osnaži se od zunaj in znotraj. Pozabi na rutino in naloge vsakdanjika.« Ta zahteva po brezpogojnosti je ključna. Praznik je tako »globoka in čarobna opustitev reda« – začasen suspenz sveta koristnosti. Zato mora biti pretiran, tudi telesen, skoraj predrzen: ples, vino, hrana, lepota, pozaba. Ne kot pobeg, ampak kot vrnitev k intenzivnosti življenja. Praznik je, kot zapiše Marai v nadaljevanju, »stopnja življenja, njegov višji smisel«.

Pixabay

Tu se Marai nepričakovano sreča s Heideggerjevo mislijo o biti-pri-sebi in avtentičnosti bivanja v skladu s samim sabo. Človek v vsakdanjiku praviloma živi na razpršen, posvetni rutini prilagojen način, ujet v to, kar in kakor se »pač dela«. Toda ta pristan avtentičnosti, h kateri kliče filozof biti, se ne rodi iz boljšega načrtovanja mehaničnega kronosa, temveč iz izkušnje prekinitve: iz trenutka, ko se človek ustavi in se sreča s seboj kot z bitjem, ki ni zgolj v funkciji površinskih opravkov. To srečanje ni udobno, a je resnično. In prav zato je bližje prazniku kot prostemu dnevu.

Boštjan Rous

Vrnitev k sebi

Praznik v tem smislu ni beg od sebe, temveč vrnitev k sebi. Je trenutek, ko človek, vsaj za hip, sovpade s sabo. Ko zunanja vloga odpade in se pojavi notranja skladnost s svojim bitjem, lahko zaznamo pravo »dobro počutje«, ne kot užitkarsko ugodje, ampak kot skladnost svojega bitja. Kairos praznika je prostor, kjer se notranji čas uskladi z življenjem. Marai vztraja tudi pri pobožnosti in tradiciji: »Nekaj iz starega reda, iz sedmega dne«.

Če praznike preslišimo, ker sledimo kronosu, izgubimo stik s sabo. Če pa si jih drznemo praznovati dosledno in prvinsko, brez slabe vesti, takrat postanejo dogodki življenja. Vesel božič in srečno novo leto!