Aleš Cipot

Andrej E. Skubic je pisatelj in prevajalec, ki je bralce in kritike prepričal že s svojim prvim romanom iz leta 1999 Grenki med. Za svoje romane je bil še večkrat nagrajen, prevedeni so tudi v več jezikov. Uspešno je posegel tudi na področje dramatike, leta 2018 pa se je posvetil še pisanju za otroke. Lani je izšel njegov prvi mladinski roman Lahko bi umrl na tem kavču z mano, za katerega so mu pred dnevi podelili večernico.

Za začetek morda malo klišejsko vprašanje: kdaj ste začutili, da bi bili pisatelj?

»Ojej, menda kar hitro zatem, ko sem se naučil pisati črke. Od domišljije me je razganjalo. V zvezek A5 sem začel pisati neko džungelsko zgodbo o pustolovščinah junakov z eksotičnimi imeni – vem samo, da je bil glavni neki Sweyn Towrrey. Potem na drugih planetih … Bolj megleno se jih spomnim.«

Sprva ste pisali za odrasle, leta 2018 pa ste si s knjižno zbirko Trio Golaznikus utrli pot še pot na področje literature za mlajše bralce. Kako drugače je pisati za ti dve ciljni skupini?

»Še ko sem svojim otrokom bral pravljice, si nisem znal predstavljati, da bi zmogel napisati kaj takega. Eno sem potem celo napisal, Telefon in tisoč stvari – ampak me je ves čas zanašalo v neki patos. Šele ko mi je padla na pamet ideja za Trio Golaznikus, za čisto realistične zgodbe iz realnega življenja, kot sem vajen že za odrasle, mi je steklo. Seveda morajo biti zgodbice bolj zabavne, preproste in proces pri kratkih tekstih je manj naporen kot pri romanu.«

Aleš Cipot

Junaki iz omenjene knjižne zbirke se pojavijo tudi v nagrajenem mladinskem romanu Lahko bi umrl na tem kavču z mano, le da se srečujejo z drugačnimi izzivi – eden se spopada z epilepsijo, spet drugi z vrstniškim nasiljem, ločitvijo staršev, odkrivanjem svoje spolne identitete … Kako, na podlagi česa ste izbrali te teme in jih vključili v svoj roman?

»Nisem izhajal iz kakšnih zamišljenih tem, programa, ampak iz dejanskih dogodkov in oseb, kakršne poznam tudi v živo. Prek hčerke sem spoznal več mladih in odraslih z epilepsijo – ne samo njihove tegobe, ampak tudi možnosti, kako lahko te povzročijo zaplete v zgodbi. Poznam težave in zapleteno življenje otrok ločencev, pa krute izkušnje mladih, ki začenjajo spoznavati svojo spolno identiteto. Se pravi, sestavljal sem koščke resničnosti, iz svoje preteklosti in izkušenj drugih, stvari so prihajale v zgodbo, ker so bile zanimive, ne ker bi hotel pisati o izbranih temah.«

Med pisanjem, pa tudi sicer kot starš ste spoznavali in še spoznavate izzive, s katerimi se srečujejo današnji mladostniki. So ti enaki izzivom v času, ko ste bili sami toliko stari, in kako kot pisatelj o tem pisati tako, da pritegne mlade bralce?

»Mislim, da so izzivi precej drugačni, samo človeška narava in reakcije so enaki. Če ne bi tega verjel, si niti ne bi upal pisati zanje, ker ne bi našli skupnega jezika. Pogovarjam se s sinom, poskušam si predstavljati sebe v teh časih.«

Lahko bi rekli, da je vsem protagonistom nekako skupno, da si želijo sprejetosti. Kako vidite ta izziv pri današnjih mladih, navsezadnje tudi pri odraslih, v obdobju, ko nas od pristnih odnosov, sprejemanja vse bolj oddaljujeta vseprisotnost tehnologije in tudi individualizem?

»To je verjetno največji izziv. Za pubertetnike je bil sicer na splošno od nekdaj, kako najti svoje mesto v svetu. Toda danes, ko je svet bistveno bolj tekmovalen, tehnologija pa nas usmerja v osebno odtujevanje, je to zmeraj težje. Čeprav se trudim pisati realistično, obenem vseeno tako, da iščem neko ravnotežje in izpostavljam stvari, ki so pomembne. Kot je iskreno prijateljstvo, pa razumevanje lastnih čustev. Navsezadnje smo pod tem vplivom tudi odrasli, ampak še zmeraj je tisto pravo življenje drugje, med najbližjimi. Konec koncev v vseh knjigah pišem o takih in drugačnih medsebojnih odnosih.«

Aleš Cipot

Kako pa vidite prihodnost knjige in branja? Kot vemo, v povprečju ljudje berejo vse manj in bolj površinsko, knjigo pa izpodrivajo drugi mediji. Ali pač?

»To je na žalost neizpodbitno, kot občutijo tudi založniki. Ljudje imamo naravno potrebo po zgodbah, a za zadovoljevanje te potrebe danes obstajajo tudi načini, ki zahtevajo manj napora, od množične produkcije TV-serij do bolj tehnoloških medijev, ki človeku omogočajo tudi lasten angažma pri razvoju zgodbe, kot so nekateri žanri videoiger, spletni forumi, kot je Reddit, subkultura memov in podobno. TV-serije so za bolj lene, ti mediji pa so poleg tega še bolj dopaminski – omogočajo hitro potešitev, hkrati pa ne zahtevajo dosti razmišljanja. Vse gre v smer zmeraj večje hitrosti, manj poglabljanja. Knjiga zahteva upočasnitev, hkrati pa več napora, zato gre proti popularnemu toku.«

Prvi roman Grenki med ste napisali leta 1999 in prejeli zanj več nagrad, nagrajeno je tudi vaše zadnje delo. Kako ste se kot pisatelj v tem obdobju spremenili in kaj vam pomenijo nagrade?

»Nagrade za prvi roman so mi vsekakor spremenile življenje, svoje pisanje sem lahko začel prvič jemati resno, tako da sem si upal pustiti takratno službo na fakulteti in se posvetiti svojemu najljubšemu početju, pisanju in prevajanju. Brez njih verjetno ne bi nikoli zbral toliko samozavesti. Vmes se je to spremenilo predvsem v tem, da so nagrade postale tudi del čisto materialnega preživetja. Letošnja večernica pa je po svoje spet podobna tistemu prvemu kresniku ali pa prvi večernici. Tudi zdaj sem se namreč prvič podal v čisto nov izziv, mladinski roman. Ta je nekje vmes med preprostejšim načinom rabe domišljije v otroških zgodbicah in zahtevno strukturo romana za odrasle, in počutil sem se precej negotovo. Nagrada je torej dala občutek: vidiš, saj ti nekako gre. Pisanje je ne glede na kakšne pretekle nagrade vsakič nova negotova pustolovščina, ves se vložiš vanj, zato si ves čas na robu, nikoli ne veš, ali ne bo na koncu videti kot čista neumnost. Ko dajem tekst v prvo branje, me je zmeraj strah, da bi bila reakcija prvega bralca samo: no, zdaj je pa dokončno zabluzil.«

Aleš Cipot

Večernico podeljujejo v Murski Soboti v okviru Očesa besede in za mesto, pokrajino na obrobju države so tovrstna srečanja in podelitev te pomembne nagrade velika stvar. Tudi vi ste po materi Prekmurec. Se identificirate s to pokrajino?

»Moja mama je bila zelo navezana na Prekmurje. Sam sem v zgodnji mladosti v Soboti preživljal precej časa v varstvu pri omami, da mi ni bilo treba biti v vrtcu, tam sem spoznaval tudi prekmursko govorico. Čeprav je potem umrla, ko sem bil star sedem let, mi je mesto ostalo v meglenem spominu kot oddaljen, skrivnosten kraj, poln topline – po njeni smrti sem namreč redkeje zahajal tja, v odraslosti dolgo sploh več ne. Pred kakim poldrugim desetletjem so me spomini spet potegnili, z družino smo začeli redno hoditi v Prekmurje na zimske počitnice, skoraj vsako leto smo v Moravcih ali v Lendavi, da tudi moja otroka spoznata to pokrajino. In doma zmeraj rad kuham paprikaš, bujto repo in segedin po maminih receptih – to je zame hrana za spomin in razvajanje duše.«

Kaj pa trenutno nastaja pod vašim peresom?

»Pišem roman za odrasle. Tudi v njem je sicer nekakšen odmev Tria Golaznikus, ker temelji na kontrastu med mladostnimi dogodivščinami dveh fantičev in punčke in njihovim odraslim življenjem. Ampak to več niso isti liki – Tomaž, Lija in Liam naj kar lepo ostanejo nedolžni v knjigah za otroke, ta zgodba je dosti bolj kruta.«

Za konec: kaj bi bili, če ne bi bili pisatelj?
»Ne predstavljam si čisto. Nekaj let sem bil samo tehnični prevajalec, kar je bilo duhamorno, potem na fakulteti nekaj časa asistent za slovenščino na oddelku za prevajalstvo. Takrat mi je bilo prijetno študirati za doktorat, delo s študenti pa mi ni bilo ravno v veselje, ne po njihovi krivdi, ampak nekako mi ne leži najbolj delo z ljudmi. Rajši imam delo pri knjigah, na računalniku in za štedilnikom, poleg svojih najbližjih. Hvala bogu mi to za zdaj omogoča preživetje.«