Za praznike vsa Slovenija utripa, a le navzven …
V Knjižnici Ivana Potrča Ptuj so pripravili predavanje dr. Janeza Bogataja z naslovom »Ali smo za praznike prazni?«. Priznani etnolog je obiskovalce popeljal skozi praznično leto Slovencev ter pojasnil, kako se je v globaliziranem potrošniškem svetu spremenilo.
Začetek adventnega časa obeležimo s prižigom prve od štirih sveč na adventnem vencu, dr. Bogataj pa je opozoril, da ni bilo vedno tako: »Adventni venec je nastal na nemškem severu in se je postopoma širil po Evropi. K nam je prišel, predvsem po zaslugi medijev, šele po osamosvojitvi Slovenije, torej v 90. letih prejšnjega stoletja.« Božič je bil vedno namenjen tudi duhovom rajnih prednikov. Da je ta tradicija še danes močno prisotna, dokazujejo adventni venci, ki jih nekateri postavljajo tudi na grobove.
Naši predniki vencev sicer niso delali, so pa svoje bivalne prostore krasili s smrečjem in drugim zimzelenim rastlinjem ter na god svete Barbare, 4. decembra, posejali žito. Tudi božično drevesce (novoletna jelka je novodobni izraz) se je skozi zgodovino spreminjalo. »Prvotno smrek niso postavljali tako kot danes, ampak so manjše smrečice obešali izpod stropa, tako da je vrh smreke gledal navzdol,« je pojasnil etnolog.
Nekoč so domove krasili z girlandami, na katere so nanizali fižol, kostanj, zrna koruze ali celo staniol papir, če so ga imeli. Bogataj je pojasnil: »Predstavljajmo si tak ambient. Elektrike še ni bilo, ob svetlobi sveče ali petrolejke je bil tako okrašen prostor videti zares mističen. Ljudje so tudi z dekoracijo bivalnega okolja, ne le z obnašanjem in razmišljanjem, stopnjevali pričakovanje vrhunca praznovanja. Danes pa je ravno obratno; vse je zunaj in navzven. Sprašujem se, zakaj vsa Slovenija navzven tako utripa, zakaj ne utripa navznoter …«
Sodobne otroke v adventnem času obiščejo kar trije dobri možje. Bogataj je opozoril, da so figure pravzaprav štiri: »Najstarejši so parklji, ki segajo daleč nazaj v predkrščansko dobo. Pomenijo ostanek nekih kostumiranih predstav duhov prednikov, krščanstvo pa jih je uporabilo za črno-belo slikanje dobrega in zla; parkelj je simbol vsega zla, Miklavž s svojimi angeli pa vsega dobrega.« Po drugi svetovni vojni so javni Miklavževi sprevodi po mestih postopoma zamirali, a so jih po letu 1989 ponovno obudili.
Kdo je Oča Triglav?
Preberite več v Štajerskem Tedniku
