Arhiv Štajerskega Tednika

To je bila že 16. zgodba z znanimi Ptujčani za več druženja in medsebojnega povezovanja za nove zgodba starega Ptuja. Gostji je bilo v veliko veselje, kot je povedala, „da je videla toliko lepih sončnih očal na ta lepi sončni dan, toliko lepih princes, princev, malih in velikih, ljudi, ki imajo radi Ptuj, drevesa in dobre knjige“. Zato tudi ni naključje, da je ob tej priložnosti najprej prebrala odlomek iz knjige Tadeja Goloba o Mileni Zupančič Kot bi luna padla na zemljo – tisti del, ki govori o tem, da ji zelo veliko pomenijo drevesa. Na vrtu ima vse, od brez do macesnov, jabolk, sliv. Vsa so ji enako ljuba, med njimi ne dala razlik. „Zdi se mi, da človek lažje diha, pa čeprav jih samo gleda. Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem. Drevesa sem vzljubila že takrat, ko smo še živeli pri stari mami in je na dvorišču rasel ogromen, ogromen divji kostanj. Kako lepo cveti to drevo! Cvet divjega kostanja je zame eden najlepših cvetov,“ pove v knjigi igralka. Ko so ga požagali, od samega hudega ni prišla k sebi, strašno ji je bilo. Zdaj ima hrast, ki je ogromen in sega do neba. Vsake toliko časa gre k njemu, se nanj nasloni, ga prime in že se bolje počuti.

Preberite več v Štajerskem Tedniku