Mateja J. Potočnik

Boris Juh je z ženo Mojco Ribič, dolgoletno življenjsko družico in (so)igralko v SNG Drama Ljubljana, v srčne, poštene in uspešne ljudi vzgojil tudi svoje tri otroke: sinova Luko in Mateja ter hčer Polono. Ta ju je z izbiro igralskega poklica sprva malce presenetila, nato pa navdušila.

Še danes, ko je Boris, ki je 18. januarja praznoval častitljivi 90. rojstni dan, že dolgo upokojen, se doma veliko pogovarjajo o gledališču, kulturi, umetnosti ter skrbno gojijo lepo slovensko besedo. Boris, dolgoletni triatlonec in strasten športnik, razkrije, da je eden od razlogov za dolgoživost gibanje. Lani je s svojim triciklom opravil več kot dvesto (!) treningov.

V tako dinamičnem in ustvarjalnem življenju minevanju let ni posvečal posebne pozornosti. Prav tako kot ni nikoli z grenkobo in bolečino doživljal z vojno ter očetovo smrtjo zaznamovanih prvih let svojega življenja.

Tako pač je …

»Naša rodbina izvira iz Vipavske doline. Zase pravim, da sem sin Nanosa. V mamini družini je bilo enajst otrok, ljudje so slabo živeli, potem je prišla še italijanska okupacija. Ljudje so bežali po Evropi, šli v Ameriko, moja mama pa najprej v Ljubljano, potem pa na Štajersko, kjer tudi ni bilo lahko dobiti službe. Bila je izvrstna šivilja in se je preživljala s tem, da je hodila po hišah, kjer so imeli šivalni stroj, legendarno singerico, in šivala. Mene je dala k stari mami v Vrhpolje pri Vipavi. Oče pa je šel v partizane.

»Spominjam se, da sem mu zadnjič sedel v naročju leta 1942 kot šestletni fantič, takrat sem ga tudi zadnjič videl. Ubili so ga leta 1944.«

Spominjam se, da sem mu zadnjič sedel v naročju leta 1942 kot šestletni fantič, takrat sem ga tudi zadnjič videl. Ubili so ga leta 1944. Mama se je morala znajti, kot je vedela in znala. Prebijala se je s šivanjem. Bila je spretna in natančna mojstrica. Tako je tudi spoznala svojega drugega moža, gospoda Juha.

Šla je k njim šivat, njegova mama pa mu je dejala: poglej, kako krasna in pridna je, ta bi bila zate. Bila mu je všeč, opogumil se je in se začel družiti z njo. Takoj po vojni sta se poročila. Na njuni poroki sem igral harmoniko. Hvaležen sem, da sem dobil res dobrega očima, po njem sem tudi prevzel priimek. Zaradi njegove službe smo se veliko selili,« svoje otroštvo opiše  Boris, ki je vedno sprejel, kar mu je življenje prineslo. To pa je pomenilo tudi pogosto menjavanje šol.

Katja Kodba/SNG Drama Ljubljana

Najprej začaran, nato očaran

»Prva leta sem preživel z mamo v mestu, nato pa me je peljala k stari mami na kmete, med polja, travnike in živali, kar je bil zame velik (kulturni) šok. Nato sva z mamo spet živela v Ljubljani, v mestu in življenju, kakršnega sem bil najprej vajen. In ko je očim, ki sem ga pozneje klical oče, dobil službo v tekstilni tovarni v Majšperku, smo se preselili tja. Šole sem menjaval kot po tekočem traku. V Majšperku sem se tudi zaljubil v gledališče. Po vojni se je gradila država, vsega je primanjkovalo, a to ni uklonilo duha ljudi in njihove ljubezni do umetnosti. Res smo živeli zelo skromno, a so tudi v majhnem štajerskem mestu cenili lepo slovensko besedo in imeli ljubiteljsko gledališče. Kot desetletni fantič sem bil čisto očaran, ko sem videl predstavo amaterske skupine Planinska roža. In če si enkrat očaran, si tudi začaran.

»Pogosto sem gledal vlake, ki so vozili mimo, in jokal od osamljenosti.«

Nato so me vpisali v gimnazijo na Ptuj, tam sem bival pri tujih ljudeh in v tujem okolju. Pogosto sem gledal vlake, ki so vozili mimo, in jokal od osamljenosti. Vem, da sta mi mama in očim želela najboljše, vendar mi je bilo hudo. Nisem bil dober učenec, četrti letnik sem celo ponavljal (»Tega mi nisi povedal,« vskoči Polona). Bil sem nadvse vesel, ko so me znova pripeljali v Ljubljano, na Vegovo gimnazijo, da sem spet lahko okušal (kulturni) ljubljanski zrak. Nikoli si nisem posebej želel postati igralec niti nisem pretirano recitiral ali nastopal na šolskih prireditvah. Bil pa sem čisto navdušen, ko smo s šolo hodili v Dramo. Predstave so bile tako dobre, da so me dotolkle, in nisem videl druge poti, kot da grem na akademijo,« se spominja Boris.

Po akademiji leta 1961 je imel možnost angažmaja v Celju, vendar je moral še k vojakom. Poslali so ga v Bjelovar, tam pa je bil za nežnega in k umetnosti nagnjenega človeka pravi pekel. V vojski je srečal bodočega kolego iz Mladinskega gledališča Boža Volka, s katerim sta se potem zmenila, da je lahko prosil za angažma tam. Potem je delal in počel, karkoli je bilo, ter bil srečen, da so imeli dobra besedila in režiserje. Prišel je tudi v SNG Drama Ljubljana.

Gospod stare šole

Gledališče mu je dalo tudi ljubezen. »Leta 1963 smo v Mladinskem gledališču igrali Petanovo igro. Mimo je prišlo prekrasno dekle v lepi obleki in kapi s cofom, ki si jo je sešila sama. Tisti cof me je zadel kot krogla! Bila je očarljiva kot hudič! Takih ne delajo več! Opazil sem jo že prej, na akademiji, ko smo skozi ključavnico kukali punce v razredu Pina Mlakarja. Pri nas v Mladincu je odigrala svojo vlogo in imela kopico ponudb iz Mladinskega gledališča, Mestnega, Drame … Bila je tak talent kot Jeane Moreau za francoski prostor. Mojca je bila zelo zaželena tudi pri fantih in lahko tudi izbirčna. Pa je naletela na takega konja, kot sem jaz,« razgrne pred nas začetek globoke ljubezni z lepo Mojco Ribič, ki prihaja iz Ožbalta, majhnega kraja na meji med Štajersko in Koroško.

Kljub talentu ni imela sreče na svoji igralski poti, da bi postala druga Duša Počkaj. »Ko sem jo videl, sem bil vedno objokan. Imela je strašen vpliv name. Vsakič znova sem bil očaran, kaj vse ta ženska zmore. Bilo nama je neznansko lepo, ko sem jo na 'štangi' na kolesu vozil v študentsko naselje. Že po poti sva se narežala. Lepo nama je bilo tudi po tem, ko sva bila sodelavca v Drami, jaz v prvem nadstropju, ona v pritličju.« Poleg ljubezni do gledališča so ju zagotovo najbolj povezovali otroci.

Mateja J. Potočnik

Zahtevna družinska vloga

»Nič nisva posebej načrtovala, sprejela sva, kar nama je prineslo življenje. Najprej je prišel Luka, nato Polona in tretji Matej. Tako velika družina je bila za igralko zagotovo dodatna obremenitev. Spominjam se, kako so jo starejše kolegice spraševale, kako vse to zmore. Kajti če želiš narediti izjemno kariero, je zelo zahtevno ob tem imeti še družino. In Mojca je nekako krmarila med vsem tem.

Velikokrat sva šla k njej na Štajersko in iz njenega okolja dobila srčna dekleta, ki so nama potem pomagale pri skrbi za otroke. Igrale so se z njimi, kot bi bile same otroci. Bile so navajene na težko življenje na kmetih in se niso ustrašile izziva skrbi za tri majhne otroke,« se spominja Boris, ki je bil ob gledališču angažiran tudi v številnih filmih in nanizankah, še zdaj pa imajo mnogi v spominu njegov žametni glas, s katerim je požlahtnil številne radijske igre, pravljice in pesmi. Vsega tega pa, je prepričan, ne bi zmogel brez dobre telesne pripravljenosti. Ne spominja se več točno, kdaj ga je zadela še ljubezen do teka, hribov in kolesarjenja.

»Vsaj stopetdesetkrat sem bil na Črni prsti, malo manjkrat na Poreznu.«

Med drugim je bil zaposlen v Baški grapi in za njihovo hišo je bila Črna prst, na drugi strani Porezen, na tretji pa Lajner.  »Vse to sem neštetokrat prehodil. Ko sem prišel iz Ljubljane, sem si šel najprej v hrib malo pretegnit noge in si oddahnit. Vsaj stopetdesetkrat sem bil na Črni prsti, malo manjkrat na Poreznu. Ko je Tone Fornezzi Tof začel s triatlonom jeklenih, sem bil seveda poleg. In sem potem lezel še po hribih okoli Bohinja. Zaradi dobre pripravljenosti nisem bil nikoli prav bolan. Vse do kapi leta 2004, ko sem potreboval kar nekaj časa za okrevanje, vendar sem trmasto rinil naprej,« pove. K športu je spodbujal tudi svoje otroke. In pa seveda k sobivanju z naravo.

Nepozabna skupna robinzonska poletja

»Oče in mama sta vse leto veliko delala v gledališču in drugod, igralski poklic je pač tak, da si čez leto ne moreš vzeti prosto, ko so šolske počitnice, pa smo vsi nestrpno čakali, da smo se za dva meseca preselili v Premanturo. Prvič smo šli tja leta 1970. Živeli smo robinzonsko življenje v šotorih in se imeli res lepo. Še danes so zame idealne počitnice v Premanturi, kamor se vračam s svojo družino. Takrat smo živeli skromno, ni bilo potrošništva, bolj kot dobrine je bilo pomembno biti skupaj in v naravi. Ničkolikokrat smo šli na Polhograjsko grmado in na Lovrenca,« pove Polona, za katero je bilo odraščanje s staršema igralcema nekaj običajnega, saj drugega ni poznala.

Nepozabni šarmantni vonj po Drami

»Moji prvi spomini na Dramo so, ko me je oči v dramski kavarni posadil na šank. Tam sem sedela in čakala. V resnici ju nisem nikoli videla igrati, saj nas nista vodila na predstave, niti na vaje ne. Sem ju pa obiskovala v garderobi. Še zdaj imam v spominu tisti posebni vonj stare Drame. Diši mi najlepše od vseh slovenskih gledališč. To sta starša vsak dan prinašala domov in sem ju že zelo zgodaj zavohala. Doma pa ju nisem doživljala kot igralca, temveč kot starša.

Umetnost, ki se je izgovarjala od staršev v prostor družine, je verjetno nekako mimogrede prihajala do nas. Pila sem jo, ne da bi vedela, da gre za umetnost. Ogromno sta se pogovarjala, za otroka še preveč, še posebej pred premiero … Strast do umetnosti je za igralca prevelika: ves čas se precizira, pogovarja, analizira …,« našteva Polona, oče pa doda, da ji je to šlo velikokrat na živce. Včasih je tako zaloputnila vrata, da so jih dali potem popravit.

Mateja Jordovic Potocnik

Generalka v kolesarnici

»Kot otrok sem starša doživljala kot skrbna, pozorna, mehka. Bila sta premehka, preveč liberalna … Kdaj bi si tudi želela, da bi me dala študirat kakšen jezik več. Sama sem najprej izbrala balet. In bila tako obremenjena z njim, da sem se jima smilila, da bi se ukvarjala še z jezikom. Nista bila stroga. Sta pa poskrbela za bazo in odboj v psihofizičnem, miselnem in ustvarjalnem smislu. Ko sem začela svojo pot, sta me podpirala. Nikoli z idejami, temveč sta mi le dajala koristne napotke.

Do zadnjega pol leta, ko bi se morala vpisati na akademijo, sem mislila, da bom balerina. Vseeno pa sem šla za alternativo, če ne bi naredila sprejemnih izpitov, na informativni dan pogledat še na slovenščino in akademijo. To je bilo za starša kot strela z jasnega, saj nista vedela, da me to zanima. Hodila sem na srednjo pedagoško šolo in v gledališki skupini smo igrali Orwellovo Živalsko farmo. Takrat sem prvič slišala samo sebe, klic in naboj, ki je živ še danes. V ustvarjanju se mi je razprostrla večja širina, kot je v plesu. Oče in mama sta sprva debelo pogledala, potem pa se mi je oče pomagal pripraviti na sprejemne izpite za akademijo,« pripoveduje Polona.

Tistega pol leta, ko sta intenzivno delala skupaj, je uvidela, kako pomemben je bil čas, ko ji je pomagal izbrati literaturo – dramatiko in poezijo – za sprejemne izpite, saj bi sama izbrala veliko slabše.

»Kot pravi moja mama, sem verjetno nekaj 'pojerbala': hudičevo seme umetnosti se je zasadilo naprej.«

»Oče je razgledan, poznal me je in vedel, kako bi lahko še izostrila naboj, ki ga nosim v sebi. Včasih me je tudi mučil, ko sva pilila. Na izpite sem prišla dobro pripravljena. V tistem času sem se veliko naučila, morda celo več kot na akademiji. Oče je bil pedagog, ki zelo razume govorno podobo besedila. Dal mi je samozavest in suverenost, da se nisem zaprla, temveč odprla. In kot pravi moja mama, sem verjetno nekaj 'pojerbala': hudičevo seme umetnosti se je zasadilo naprej,« se vaj v domači kolesarnici spominja Polona in še doda, da jo je takrat nevede navajal na delo igralcev v današnjem Litostroju. Prav nič težko ji ni bilo priti v Dramo za očetom in mamo.

»Bila sem neobremenjena in nisem niti pomislila, da ne bi delala tega, kar si želim. Zelo se spominjam, da sem bila čudno samozavestna. Vedela sem, da sem prišla v dobro gnezdo zelo močne generacije. Režiser Janez Pipan nas je pred dobrega četrt stoletja vzel v svoj grozd. Od doma sem dobila dobro intelektualno popotnico, prišla sem med izjemne in nadarjene kolege, imeli smo zelo dobro literaturo. Tako sem se lahko kalila znotraj mentalitete humorja in tragike. Čutila sem veliko spoštovanje do staršev, obenem pa sem imela zaupanje do okusa, ki sta mi ga mimogrede privzgojila znotraj gledališča.

Peter Uhan/Sng Drama Ljubljana

Vedno smo se veliko pogovarjali. Prisoten je bil etos, obenem pa spoštovanje do dela, nekega vzvišenega prostora in piedestala. Če pošteno opravljaš svoje delo, je poslanstvo zelo odgovorno – ne samo do slovenskega jezika, temveč tudi do tega, kar želiš kot človek med vrsticami pod pretvezo drugih avtorjev sporočati svetu.

Vsi igralci smo veliki fatalisti in idealisti ter utopisti. Predstavljamo si, da lahko z osmišljanjem samega sebe na odru spremenimo marsikaj. In tudi pri mojih ne več rosnih letih misliš, da v avditoriju sedi nekdo, eden ali dva, s katerimi se sporazumem in jim lahko pridodam,« je iskrena igralka, ki se še vedno z užitkom pogovarja z očetom.

Nepredstavljivi jubilej

»Za 90 je res dobro videti. Vedno je bil intelektualno zelo sposoben, ogromno ve. Je mala velika enciklopedija zgodovine in literature. Veliko se je ukvarjal s seboj, jezikom, duhovnostjo. Ogromno je pisal, tudi poezijo, a nikoli nič objavil. Vse to bogastvo je danes vidno in občudovano iz dneva v dan, ko se pogovarjam z njim. Zame je 90 številka, ki se mi zdi nepredstavljiva.

»Očeta ne doživljam z leti, starostjo, ampak duhovno.«

Očeta ne doživljam z leti, starostjo, ampak duhovno. Občudujem njegovo zagnanost za gibanje in zdravo življenje. Včasih ga je treba kar malce 'bremzati'. Kot denimo lani, ko je kolesaril tudi v mrazu in staknil atipično pljučnico. Nič ga ni moglo odvrniti, kajti prepričan je, da če imaš fizično kondicijo, laže premaguješ izzive, ki ti jih prinaša življenje.

Vsem nam je dal dobro popotnico tudi v tem smislu. Kljub temu da sem si za vedno zapomnila naša velika praznovanja, ko smo otroci stikali in gledali, kaj bomo dobili, saj sta darila skrivala pred nami, bomo za njegov okrogli jubilej naredili skromnejše praznovanje. Glavno je, da smo ves čas na zvezi njegovi otroci in trije vnuki. Skupaj tudi rešujemo kakšno starostno težavo, ki se pojavi. Z njegovo neomajno voljo, ljubeznijo, kakršno imata že desetletja z mamo, in našo povezanostjo gremo naprej,« sklene Polona.