Muretinškemu gradu vračajo srednjeveški čar
Mogočni dvorec sredi vasi Muretinci v občini Gorišnica zadnja tri leta iz dolgoletnega spanja prebujajo neutrudni člani Kulturno umetniškega društva Baron z Janezom Golcem na čelu. Notranjost gradu postopoma oživljajo in obnavljajo z lastnimi rokami in iz lastnega žepa, v njem pa pripravljajo najrazličnejše dogodke, kot so dnevi odprtih vrat, vodeni ogledi, grajske pojedine, otroške delavnice …
»Korona nas je glede dogodkov res malce ustavila. Žal sem v tem času ostal tudi brez službe, tako da sem še več svojega prostega časa izkoristil za raznorazna dela, ki jim v gradu ni konca. V urejanju je ena izmed soban, kjer bomo razstavili etnografske like, na grajsko dvorišče smo postavili prireditveni šotor, ki bi lahko služil za najem ob različnih priložnostih, kot so poroke in drugo,« ambiciozno razlaga predsednik društva Golc, ki nas velikodušno popelje po mogočnem gradu in nam razkaže, kaj vse jim je v treh letih z lastnimi žulji uspelo narediti.
Urejenih čez 15 soban
Jasno je, da grad doživlja preporod. Iz leta v leto je obnovljenih več grajskih soban, ki jih skušajo čim bolj ohraniti v avtentični podobi. Obiskovalcu imajo kaj pokazati. V pritličju ima v eni izmed soban svoje tiskarske stroje grajski pisar mojster Janez, videti je mogoče tudi kovnico denarja, pa viteško in prinčevsko sobo, jedilnico s pogledom na kuhinjo, kjer pripravljajo pojedine za večje skupine, končno podobo dobiva šiviljska soba, potem je tukaj še prostor s prikazom žganjekuhe, na hodniku so razstavljeni grbi slovenskih dežel. Pred kratkim prebeljeno stopnišče nas vodi v gornje nadstropje z manjšo trgovinico z izdelki ustvarjalnih članov, pa predsobo s spalnico, še eno večjo jedilnico, sobo z grajskimi oblekami itd.: »Januarja 2017 smo s priorjem križniškega reda Jankom Štamparjem podpisali pogodbo o brezplačnem najemu gradu. Takrat smo se prijavili na razpis za evropska sredstva, a nam je zaradi formalnosti – neurejenega lastništva – vse skupaj padlo v vodo. Računali smo, da bomo dobili kakšen denar za oživitev tega gradu, toda nismo prejeli nič. Grad nas je pričakal z zanemarjeno notranjostjo in okolico, vendar z novimi okni in streho. Do sedaj smo uredili več kot 15 soban in okoli 50 metrov hodnika. Vse, kar smo naredili, je iz lastnega denarja. Kakor nam seže odeja, tako se pokrijemo.«
»Moja sprostitev je, da pridem na grad in nekaj postorim«
Preberite več v Štajerskem Tedniku
